To je bila najina prva malo daljša pot z motorjem. Za prvič sva se odločila ostati blizu doma in obkrožiti kar našo Slovenijo. Kljub temu, da je majhna, je v njej namreč ogromno zanimivih poti in skritih kotičkov, vrednih odkrivanja.
Pot sva zastavila tako, da sva poskusila državo obvoziti čim bližje državni meji. Razmislila sva o tem, kje bi bilo smiselno prenočiti in nato, koga poznava v okolici, saj sva želela biti čim bolj racionalna in se izogniti dragim prenočitvam. Odločila sva se za nočitev v okolici Krškega in naslednjo noč Maribora. Po začrtani poti in urejenih prenočitvah, sva spakirala in se odpravila na pot. Ker je šlo za samo tridnevno poletno pot in nisva potrebovala šotora ali spalnih vreč, sva lahko vse spakirala v zadnji kovček in tank torbo.
1 dan: Branik – Lipica – Koper – Parecag – Socerb – Kozina – Postojna – Cerknica – Ribnica – Kočevje – Črnomelj – Metlika – Novo mesto – Krško – Senovo (381 km)
Pot se je začela v Braniku, od koder sva se peljala skozi Lipico, kjer sva lahko občudovala lipicance, ki so se pasli na travnikih. Ker zahodno polovico Slovenije precej dobro poznava, saj ob lepem vremenu na enodnevnih izletih raziskujeva našo okolico, se nisva preveč obirala in sva se odpravila naprej, proti morju. Sledil je postanek v Kopru, ob obmorski sprehajalni poti. Naprej sva se odpravila skozi slovensko Istro in se vozila skozi vasice, mimo kamnitih in modernih hišk in neštetih oljčnih nasadov. V hribovitem delu Istre sva uživala v lepih razgledih na soline in slovensko obalo. Naprej sva se odpravila proti Socerbu, kjer sva se ustavila pri gradu Socerb, od koder je čudovit razgled na slovensko in italijansko obalo. Grad je sicer v razvalinah, vendar je v njem restavracija, katere hrano precej hvalijo. Midva za to nisva imela časa, ampak sva se odpravila naprej proti Kozini in Postojni.
Naslednji postanek je bil v Cerknici, ki je seveda znana po presihajočem cerkniškem jezeru in ki je res vredno ogleda. Znana pa je tudi po Martinu Krpanu, ki je bil doma z notranjskega in kateremu je posvečen kip v parku v središču mesta. Nadaljevala sva skozi Ribnico, ki je sicer znana po suhi robi, vendar, razen spomenika na spodnji sliki, žal nisva našla nobene znamenitosti na to temo. Pot naju je nato vodila preko Kočevja skozi bujne gozdove proti Črnomlju. V Kočevju sva imela nekaj težav, ker je glavno križišče slabo označeno in se kar izgubijo table za Črnomelj. GPS sva sicer imela s sabo, vendar nisva ugtovila primerne lokacije zanj, da bi Alen lahko nanj gledal med vonjo, poleg tega nisva imela polnilca za GPS, zato sva ga imela s seboj samo za nujne primere. Po nekaj zgrešenih poskusih sva ga tako uporabila in našla pravo cesto in prispela v Črnomelj. Ker sva bila že precej pozna, si Bele krajine nisva uspela bolje pogledati, ampak sva kar nadaljevala pot skozi Metliko in Novo Mesto proti Krškemu in Senovemu, kjer sva imela urejeno prenočišče. Tu pa nama niti GPS ni pomagal, saj naju je pripeljal na napačen cilj in je bilo tako, kljub natančnim navodilom, precej težko v temu najti vas in nato še pravo hišo. A sva jo le našla in prijazna gostitelja sta naju pričakala in pogostila.
2. dan: Senovo – Podčetrtek – Rogaška Slatina – Ptujska Gora – Ptuj – Velika Nedelja – Brebovnik – Jeruzalem – Ižakovci – Lendava – Ženavlje – Grad – Gornja Radgona – Šentilj – Maribor (319 km)
Drugo jutro sva se zbudila v lepo, sončno in vroče jutro in pot po zajtrku nadaljevala ob meji proti severu. Pot naju je vodila skozi lepo pokrajino, skozi kraje, kot so Podsreda, Podčetrtek, proti Rogaški Slatini. Po poti sva se ustavljala, ko sva videla kaj zanimivega in delala krajše postanke. V Rogaški Slatini je bilo treba podmazati ketno, potem pa naprej do Ptujske Gore. Povzpela sva se do cerkve na Ptujski Gori, od koder je lep razgled na dolino. Potka do vrha je prijetna, pa tudi naselje okoli cerkve je prijetno in simpatično. Pot naju je nadalje vodila skozi Ptuj, kjer sva se na kratko ustavila v mestu. Želela sva se tudi peljati do gradu, vendar nisva uspela najti prave poti, tako da sva nadaljevala skozi Veliko Nedeljo in Brebovnik proti Jeruzalemskim goricam.
V Jeruzalemskih goricah sva naredila krajšo panoramsko vožnjo skozi Jeruzalem in okolico, med katero sva opazovala s trtami porasle hribe in doline, ki so naju spominjale na nama precej bližja Goriška Brda. Od tam sva se odpravila proti Prekmurju, kjer sva prvi daljši postanek naredila v Ižakovcih. Ogledala sva si brod in mlin na Muri. Ker je pred kratkim tam Mura poplavljala, so bile še vedno vidne posledice poplav, pa tudi Mura je bila še vedno višja in manj lenobna kot običajno. Še vedno je bilo zelo vroče, ob Muri pa je bilo veliko tudi žuželk in insektov, tako da se tam nisva preveč dolgo zadrževala, ampak sva nadaljevala pot naprej po Prekmurju, proti Lendavi.
Pokrajina v Prekmurju je lepa, zelo ravninska, česar drugod po Sloveniji nismo vajeni, veliko je polj, okolica je lepo urejena in precej hiš je novih oziroma obnovljenih, predvsem pa imajo zelo urejene okolice hiš. Z veseljem sva med vožnjo opazovala okolico in s pogledi iskala ene najznamenitejših prebivalk Prekmurja – štorklje. Kar nekaj sva jih tudi opazila, vendar jih med vožnjo žal nisva uspela dobro poslikati. V Lendavi sva poiskala trgovino in si kupila sendviče za kosilo, z zanimanjem prebirala dvojezične napise, vlekla na ušesa zanimiva in za naju praktično nerazumljiva prekmurska narečja in pojedla nakupljeno v najbližji senci, saj je bilo še vedno zelo vroče. Sledila je vožnjo skozi celo vrsto vasi in naselij z imeni na -ci. Prometa ni bilo veliko, tako da sva se v miru vozila po ozkih lokalnih cestah skozi lepe vasice in se občasno ustavljala, ko sva opazila kaj zanimivega.
Tako sva se ustavila v Ženavljah, kjer je zanimiv spomenik, posvečen belgijskima raziskovalcema, ki sta tam leta 1934 zasilno pristala s stratosferskim balonom. Naslednji postanek je bil obisk gradu v kraju Grad na Goričkem. Ker sva bila prepozna, je bil grad že zaprt in sva si ga ogledala samo od zunaj. Želela sva si ogledati še izvir mineralne vode v Nuskovi, ki je tako bogat z železom, da je voda rdeče obarvana, vendar ga žal nikakor nisva uspela najti, kljub skoraj enournemu iskanju naselja ali kakršne koli table, ki bi označevala pot do izvira. Ker naju je čas priganjal, sva nad iskanjem obupala in nadaljevala pot mimo mirnega Ledavskega jezera, skozi Gornjo Radgono in proti Šentilju. Ker sva zgubila čas z iskanjem izvira sva bila spet prepozna in naju je ujela tema in zadnji del poti do Maribora sva prevozila ob lunini svetlobi.
Po kratkotrajnem zgubljanju po Mariboru, sva precej hitro našla iskani naslov, kjer naju je čakala gostiteljica s prenočiščem. Po palačinkah je bilo potrebno še napisati pot za zadnji dan tokratne poti. Ker med vožnjo nisva imela namontiranega GPS-a, nama je bilo najlažje tako, da sva si na listek izpisala kraje, skozi katere morava iti in navodila za pot, ki so bila nato v zgornjem žepu tank torbe, tako da jih lahko predvsem Kaja vidi med vožnjo in veva kam iti. Do težav pride, ko v križiščih ni nobenih oznak in ne veš, kam dalje. Ampak sva se znašla in na koncu vedno prišla do želenega cilja.
3. dan: Maribor – Dravograd – Mežica – Črna na Koroškem – Pristava – Koprivna – Črna na Koroškem – Šoštanj – Mozirje – Brnik – Jesenice – Kranjska Gora – Vršič – Trenta – Bovec – Kobarid – Tolmin – Kanal – Nova Gorica – Branik (594 km)
Zadnji dan sva se tako odpeljala skozi Maribor in Dravograd, proti kralju Matjažu pod Peco. V Mežici sva prišla do podzemlja Pece, a je bil tudi ta zaprt, tako da si nisva uspela ogledati notranjosti. Nadaljevala sva v podzemnem duhu in se odpeljala še do Črne na Koroškem, od koder sva se odpravila proti Najevski lipi, drevesu z največjim obsegom debla v Sloveniji. Pot se je začela obetavno, nakar se je spremenila v makadam, kateremu kar ni bilo videti konca. Po 15-ih minutah vožnje po makadamu sva so odločila, da se obrneva, saj je bil motor nestabilen in je že večkrat zdrsnil. Tako bova morala z ogledom Najevske lipe morala počakati do naslednjič. Pot sva nadaljevala skozi gozdove, po ozkih lokalnih cesticah in skozi naselja Pristava in Koprivna, kjer je bil tudi lep Lipoldov mlin. Pot sva želela nadaljevati skozi Solčavo do Logarske doline, vendar nama je načrte zopet prekrižal makadam, tako da nama ni ostalo drugega, kot da sva se obrnila nazaj, ponovno skozi Črno na Koroškem in nato proti jugu in dimnikom termo elektrarne Šoštanj.
V bližini gromozanskih dimnikov se nisva preveč zadrževala, ampak sva se raje v Mozirju ustavila v trgovini, si kupila sendviče za kosilo in jih v senci pojedla. Pot sva nadaljevala skozi Kamnik, mimo Brniškega letališča in skozi industrijske Jesenice. Tu sva bila spet na “domačem teritoriju”, ki ga dobro poznava, saj se po teh cestah pogosto peljeva na krajše izlete, zato se tudi nisva več toliko ustavljala. Vseeno sva se ustavila ob jezeru Jasna v Kranjski gori, pri Ruski kapelici na poti na Vršič in seveda v prelepi dolini Trente. Med potjo po soški dolini naju je spet ujel mrak, tako da sva se domov v Novo Gorico in Branik vrnila v poznih večernih urah.
Na prvi pogled morda pot zgleda kratka, a se je na tridnevni poti nabralo več kot 1.300 kilometrov. Znova sva se prepričala da je Slovenija res lepa in raznolika dežela, polna lepot in naravnih, kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, lepih pokrajin in naselij. Ena večjih pomanjkljivosti, ki sva jih opazila, je slaba označenost znamenitosti, saj sva se marsikdaj morala pošteno potruditi, da sva našla, kar sva si želela ogledati. Vsekakor se bova na podobne poti odpravila še mnogokrat, saj naju čaka še veliko skritih kotičkov, predvsem v vzhodni polovici naše zelene kokoške.
