Provansa velja za eno najlepših pokrajin na svetu, s svojo Azurno obalo in neskončnimi polji sivke, zato sva si jo želela ogledati tudi midva. Za prvo daljšo mednarodno pot se nama je zdela ravno prav oddaljena, saj sva odkrivala novo regijo Francije, hkrati pa nisva bila preveč daleč od doma.
Pot sva okvirno splanirala, nisva pa imela točnega načrta in dnevnega reda poti. Preučila sva vodiče in material o regiji ter si izbrala nekaj destinacij, ki si sva si jih želela ogledati. Prenočišče sva si rezervirala samo za prvo noč, za naslednje noči pa sva se odločila, da bova na licu mesta iskala prenočišča. Za termin sva določila julij, ko je vreme suho in najmanj možnosti za padavine.
1. dan: Branik – Benetke – Padova – Verona – Milano – Genova – San Remo – Nice – Antibes (739 km)
Prvi dan sva štartala zgodaj, okoli 4.30, saj sva imela namen prevoziti celo Italijo, vse do Nice. Ko sva odrinila, je bila zunaj še tema, prometa pa praktično ni bilo, zato je začetek poti gladko stekel. V Italiji sva se priključila na avtocesto proti Benetkam. Celo severno Italijo sva prevozila po avtocestah, vse tja do Genove. Peljala sva se mimo Benetk, Padove, Verone, okoli Milana in do Genove. Pot je bila precej dolgočasna in rahlo mukotrpna, saj sva se cel čas vozila po avtocesti med kamioni in avtomobili ter se občasno ustavljala na počivališčih, kjer sva kaj popila, pojedla, natankala motor in krenila nazaj na avtocesto. Za avtocesto na tem odseku sva se odločila, ker sva želela čim prej priti do Francije in ker pokrajina v tem delu Italije ni preveč zanimiva, saj gre za ravninski del, ki je precej kmetijski in industrijski, tako da sva gledala samo prostrana polja in njive ter občasno kako kmetijo ali tovarno.
V Genovi sva plačala cestnino za celo pot (okoli 40 evrov) in se odcepila z avtoceste na lokalno obmorsko cesto, ki pelje od Genove mimo San Rema pa vse do meje s Francijo in nato do Nice. Vozila sva se skozi mesteca, kot so letoviška mesta z urejenimi plažami in kopališči, kot so Arenzano, Savona, Imperia in San Remo, pa tudi mimo številnih divjih kopališč, vonjav po kremi za sončenje, nasadov oleandrov, mandarin, drevoredov iz palm in splošnega prijetnega obmorskega vzdušja. Cesta je prijetna in večino časa poteka prav ob morju, vendar je bilo precej prometa, predvsem v mestih je prihajalo do zastojev. Po cesti levo in desno švigajo skuterji, ki ne upoštevajo nikakršnih prometnih pravil in se rinejo čisto povsod. Občasno sva se ustavljala v obmorskih mestecih, vendar ne preveč, ker sva zaradi prometa že tako počasi napredovala, da sva občasno hodila na vzporedno avtocesto, da sva hitreje napredovala. Vreme je bilo lepo, samo enkrat vmes se je pooblačilo in rahlo porosilo, a je šlo zelo hitro mimo. Na poti sva se prvič srečala z avtomatičnimi bencinskimi črpalkami in tudi uspešno natankala. Za malico sva se ustavila kar v enem od Lidlov ob cesti, kjer sva nekaj malega pojedla.
Ker je pot potekala prepočasi in je bil promet vedno bolj gost sva se pred mejo s Francijo ponovno priključila na avtocesto, kjer sva tudi prečkala mejo in nad Monacom potovala naprej proti Nici. Žal nisva imela časa, da bi si ogledala še Monaco, poleg tega pa sva bila že precej sita gneče na cestah in stanja v kolonah pred križišči in semaforji, zato sva ga tokrat preskočila in si ga pustila za naslednjič. Zavila sva v Nico, oziroma v njeno predmestje in s pomočjo GPS-a poiskala najino prenočišče – Hotel F1, kjer sva imela rezervirano sobo. Po nekaj malega zgubljanja sva ga našla, parkirala motor na njihovem varovanem parkirišču in odnesla kovčke v sobo. Hotel se je nahajal ob bližini morja, zato sva se preoblekla, iz kovčka izbrskala kopalke in brisače ter se odpravila na nočno kopanje na Azurni obali. Plaža je bila skoraj prazna, voda pa prijetno topla. Po kopanju sva šla še na krajši sprehod po tem delu Nice, kjer sva med drugim občudovala hotele, oblikovane kot križarke, in nato utrujena popadala v posteljo.
Spala sva v redu, sobe v hotelih F1 so sicer minimalistične, vendar so bile za naju super, saj sva jih potrebovala samo za spanje. Hoteli F1 namreč sestavljajo verigo nizkocenovnih hotelov, ki so razpršeni po celotni Franciji. Sobe so, kot rečeno, zelo enostavne, midva sva vedno jemala sobo za dve osebi, ki ima zakonsko posteljo, ter še eno dodatno pograd ležišče, televizijo in umivalnik (nekatere tudi klimo, odvisno od podnebja, kjer se nahajajo). Kopalnice in stranišča so skupna, vendar jih je veliko in so čista in dobro vzdrževana. Če želite lahko poleg nočitve doplačate tudi zajtrk, midva sva si ga raje kupila v sosednji pekarni ali trgovini. Cene se vrtijo okoli 40 – 50 evrov na sobo na noč, odvisno od zasedenosti in lokacije. V prvem hotelu sva dobila tudi brošuro z vsemi ostalimi Hoteli F1, ki nama je kasneje pri iskanju prenočišč prišla zelo prav, saj vsebuje vse, od cen, do naslova, urnika recepcije in telefonske številke hotela. Midva sva imela srečo, saj je imel vsak F1, v katerega sva prišla, na voljo še kakšno prosto sobo, kljub temu da sva bila tam v vrhuncu sezone.
2. dan: Antibes – Biot – Grasse – Draguignan – Gorge du Verdon – Aix-en-Provence (217 km)
Drugo jutro sva tako vstala, si kupila zajtrk, spakirala in se odpravila naprej, še pred tem pa sva na bencinski črpalki kupila podroben zemljevid Provanse, s katerim sva si v naslednjih dneh pomagala pri planiranju poti in orientaciji na poti. Odpeljala sva se v hribe nad Azurno obalo, v vasico Biot, ki je znana po steklarni in izdelkih iz stekla. Ogledala sva si delavce, ki so izdelovali steklene strukture v tovarni, ki je odprta za ogled ter številne steklene izdelke, ki so jih prodajali v svoji trgovini. Ker sva bila seveda omejena s prostorom sva si kupila samo miniaturne steklene spominke, ki pa so po nekem čudežu nepoškodovani prišli do doma. Bilo je zelo vroče, blizu 40 stopinj, zato sva se malo dalj časa zadržala v klimatiziranih razstavnih prostorih, kot bi se sicer… Pot sva nato vseeno nadaljevala skozi lončarsko mestece Vallarius, kjer je nekaj časa živel tudi Picasso, kar je razvidno tudi iz parkov, ki so jih njemu v čast uredili v njegovem stilu.
Naslednji postanek je bil v mestecu Grasse, ki je znano kot središče sveta parfumerije. Med vožnjo sva opazila več plakatov, ki so vabili v različne muzeje in parfumerije, midva sva se odločila za enega od teh in sledila tablam, ki so naju pripeljale do parfumerije Fragonard. Na (majhnem) parkirišču so imeli varnostnika, ki je bil toliko prijazen, da nama je pustil, da sva lahko brez skrbi na motorju pustila čelade in jakne, saj je on pazil na vse skupaj. Par minut sva počakala, da se je začel voden ogled parfumerije in poslušala angleško verzijo razlage. Muzej je zelo zanimiv, saj prikazuje zgodovino ustvarjanja parfumov, stare in moderne metode pridobivanja esenc in vonjav, zvedeli smo o poklicih, ki jih opravljajo zaposleni v parfumerijah, kot je na primer razvijalec vonjav, ki po intenzivnem izobraževanju lahko prepozna tisoče vonjav, pa o laboratorijih, kjer razvijajo nove dišave, proizvodnji parfumov, njihovem embaliranju ter različne zanimivosti s tega področja. Na koncu je seveda trgovina, kjer se lahko nakupi parfume, toaletne vodice, mila in ostale dišave. Cene so precej visoke, vendar gre za res kvalitetne izdelke, ki trajajo precej časa.
Od parfumov sva se odpravila proti keltski zgodovinski znamenitosti, in sicer sva se skozi gozdove, vasi in polja peljala proti kraju Draguignan. Na eni od cest sva srečala celo Google avtomobil, ki je snemal cesto za aplikacijo Google maps. V mestu sva se na kratko ustavila, da sva poiskala turistične informacije in dobila navodila, kje se pride do spomenika, ki se nahaja na podeželju, blizu mesta. Gre za keltski spomenik, v stilu Stonehenge, le da precej manjši, vendar ima še streho. Ob spomeniku, ki se imenuje »Fairy stone« oziroma »Vilinski kamen«, so tudi table, kjer si lahko o vsem skupaj več preberete.
Od zgodovinske znamenitosti pa sva se odpravila še proti naravni znamenitosti – Gorge du Verdon, oziroma soteski Verdon. Pot do tja sva izbrala po majhnih, lokalnih cesticah, ki so bile na mestih tako lokalne, da sva večkrat mislila, da sva se izgubila, a sva bila cel čas na pravi poti. Pot naju je vodila mimo lepih vasic, kot je na primer Aups. Nato sva prispela do kraja Bauduen, ob jezeru Lac de Saint-croix, ob sosteski Verdon. Vreme je bilo še vedno pasje vroče, okoli 40 stopinj, zato sva praktično celo pot iskala pitno vodo, saj nama jo je vedno primanjkovalo, ker sva vedno vso takoj spila. Tu sva dva domačina prosila, če nama lahko napolnita prazne steklenice, pa sta nama pokazala izvir za sosednjo hišo, kjer sva se lahko končno do sitega napila hladne vode in se osvežila. Za skok v jezero ni bilo časa, tako da sva šla samo na kratek sprehod po lepem kamnitem mestecu in se odpeljala naprej ob jezeru.
Ko sva se vzpenjala višje nad jezero, so naju čakali lepi razgledi na jezero in pa najino prvo polje sivke. Le da ni bila prava sivka, ampak, kot sva se kasneje naučila v muzeju sivke, lavandin. Gre za industrijsko verzijo sivke, ki je večja, višja, ima socvetja in precej močnejši vonj, nima pa zdravilnih lastnosti, kot jih ima prava sivka. Prava sivka namreč raste zgolj v določeni regiji Francije ter na nadmorski višini višji od 800 metrov. To, da ne gre za pravo sivko, naju ni niti malo zmotilo, in sva seveda veselo pograbila priložnost in se slikala v njej in uživala v vonjavah, ki so prežemale zrak. Od tu naprej so naju ob poti redno spremljali nasadi lavandina, občasno tudi kako polje sončnic. Zvečer sva prispela v Aix-en-Provence, v Hotel F1, ki sva ga našla v brošurici in si na licu mesta rezervirala sobo za dve noči. Šlo je namreč za primerno lokacijo za odkrivanje pokrajine, ki slovi po sivki, Van Gogh-u ter papeški palači.
3. dan: Aix-enProvence – Apt – Coustellet – Gordes – Cavaillon – Avignon – Arles – Aix-en-Provence (247 km)
Drugo jutro sva se tako s praznimi kovčki odpravila proti mestecu Apt, ki slovi po kandiranem sadju in leži blizu mesteca Coustellet, kjer leži muzej sivke, ki sva si ga želela ogledati. Že po poti sva se vozila mimo polj lavandina, skozi soteske in majhna naselja. Še vedno je bilo zelo vroče, zato sva se pogosto ustavljala in pila ter kupovala vodo. Apt je majhno, staro in simpatično mestece, po katerem sva se na kratko sprehodila, preden sva se odpravila do muzeja sivke. V muzeju sva si vzela avdio vodiče, ki so naju vodili mimo številnih zgodovinskih destilatorjev za pridobivanje eteričnih olj sivke, naučila sva se razliko med sivko in lavandinom, kako so kmetje nekdaj sejali, želi in destilirali ter predelovali sivko ter kako to počno danes. Ker je bila predelava sivke nekoč tu glavna gospodarska dejavnost, je zanimivo videti, na kakšne vse načine so jo ljudje pridelovali in destilirali, izumili so vrsto različnih destilatorjev, od ogromnih do prenosnih. Sivko so uporabljali na vrsto različnih načinov, od eteričnih olj, do sivkinega mila, medu, parfumov itd. Na dvorišču za muzejem tudi v živo destilirajo sivko, tako da se lahko v živo opazuje pridelavo eteričnega olja sivke, se ga vidi, povoha, dotakne… Na koncu muzeja pa seveda trgovina, kjer se najde milijon izdelkov iz sivke.
Od muzeja sva se odpravila v hribe, v kraj Gordes, kjer se nahaja »Village des bories«, oziroma vas starodavnih kamnitih hišk. Že po poti do muzeja sva ob poti videvala te hiške, tudi zid, ki je z obeh strani obdajal ozko cestico, je bil zgrajen na enak način in iz istih kamnov kot hiške. Tako da ko sva prišla do muzeja in videla, da je visoka vstopnina, sva se odločila, da je prevroče, da bi se v opremi sprehajala po žgočem soncu med hiškami. Zato sva si jih pogledala samo od zunaj in se odpravila naprej. Najin naslednji cilj je bilo mesto Cavaillon, ki je znano po melonah. Ker sva bila zaradi vročine še vedno malo lena, sva izpustila ogled nasada melon in sva si jih raje kupila za večerjo in se sprehodila po mestu.
Pot sva nadaljevala proti mestu Avignon, ki je predvsem znano po papeški palači ter mostu Pont d’Avignon, o katerem poje zelo znana otroška francoska pesmica. V Avignonu je bila precejšnja gneča na cestah, po mestu so bili zastoji, zato sva se ustavila ob obzidju, parkirala motor ter se šla sprehoditi v stari del mesta znotraj obzidja. Želela sva si pogledati še most, vendar ni bilo nikjer v bližini parkirišča, parkirišče pred papeško palačo pa je bilo polno avtobusov, tako da sva si jo pogledala samo od zunaj, in že samo od zunaj je res ogromna in mogočna, tako da bi notranji ogled najbrž trajal več ur. Na most tako nisva šla, sva si ga pa ogledala z nabrežja. Najbolj zanimivo pri tem mostu je, da gre samo do polovice reke, torej se po njem reke sploh ne da prečkati in je tako precej neuporaben. Zahvaljujoč pesmici pa je postal znan in si ga vsako leto ogledajo trume turistov. Most je bil originalno cel in uporaben, vendar ga zaradi nenehnih poplav reke Rone niso uspeli vzdrževati in ga je ostala samo še tretjina.
Tudi na poti iz Avignona je bila gneča, ki pa se je razredčila, ko sva se malo oddaljila od mesta in se vozila proti Arlesu. Ob poti so se začela pojavljati polja sončnic in ko sva tik pred Arlesom zagledala eno tik ob cesti, sva zagrabila priliko, se ustavila in poslikala to morje sončnic. V Arlesu sva se ustavila in šla na peš obhod mesta, ki je res lepo, po najinem mnenju najlepše, kar sva jih videla na tej poti. Sprehodila sva se do amfiteatra, po majhnih in ozkih kamnitih uličicah sva se sprehajala med malimi trgovinicami in lokalčki ter iskala kakšen muzej ali spomenik na temo Van Gogha, ki ga pa žal nisva našla. Če si želite ogledati bolnišnico, v kateri je živel, se je potrebno odpraviti ven iz mesta. Nama je bilo mesto tako všeč, da sva se raje še malo tam sprehodila in med turisti slišala tudi nekaj Slovencev. Po povratku v hotel F1, sva z užitkom pojedla melono, ki je bila res zelo dobra in sladka.
4. dan: Aix-en-Provence – Cadenet – Sault – Montbrun-les-Bains – Sederon – Laragne – Grenoble – Annemasse (433 km)
Naslednje jutro sva se peljala skozi mesto Aix-en-Provence, kjer sva se zabavala ob opazovanju skupine francoskih policistov, ki jim nikakor ni uspelo natočiti bencina v svoj službeni avto, oziroma zanj plačati na avtomatski črpalki. Pot sva nadaljevala proti Cadenetu, saj naju je pot vozila skozi osrčje sivkinega območja, torej tistega, kjer raste prava sivka. Glavno mesto pridelovanja sivke je Sault, kjer sva se tudi ustavila in občudovala razgled na širna polja sivke, ki se razprostirajo po celotni pokrajini. Na pogled je prava sivka bolj zanikrna in manj mogočna, saj so grmički precej manjši in manj bogati, pa tudi vonj ni tako močen, vendar so toliko bolj zdravilni od lavandina. Ker je bila sivka ravno v polnem cvetu in tik pred tem, da jo poberejo, je celotno območje preveval vonj po sivki. Polje sivke si najprej zavohal, šele nato si ga za ovinkom zagledal.
Regija je torej na visoki nadmorski višini, okoli 1000 metrov, kar je predstavljalo prijetno osvežitev po prejšnjih dneh, ko sva imela nemogoče temperature. Ceste so majhne, ozke, lokalne in prazne, tako da se je bilo po njih užitek voziti, saj sva se lahko praktično kadar koli ustavila in si kaj pogledala ali poslikala. Francozi imajo lepo urejene tudi razglede točke na strateških lokacijah, od koder je razgled najlepši. Sault je kamnito strnjeno hribovsko mestece, v katerem ne manjka trgovin in spominkov s sivko in lepih razgledov na pokrajino. Pot sva nadaljevala proti Lyonu in francoskim Alpam ter meji s Švico. Peljala sva se skozi bolj odročne kraje, kjer je bilo zelo malo ljudi in prometa, kot so Montbrun-les-Bains, Sederon, Laragne itd. Vozila sva se mimo polj sivke, ponekod so jo že obrali in jo ob cesti sušili. Ko sva se bližala mestu Laragne so se začenjali nasadi jablan, ki jih je bilo vedno več, saj je ravno po njih znano mesto Laragne.
Ko sva pot nadaljevala proti Grenoblu in Lyonu in sva se spet priključila na večje ceste, sva bila zelo vesela, da se peljeva proti severu in ne proti obali, saj so bile v smeri proti obali ogromne kolone avtomobilov, ki se niso nikamor premikale. Francozi so se odpravljali na počitnice in očitno so si vsi izbrali tole cesto… Ti zastoji so sicer običajno vsako leto, običajno so dolgi okoli 100 kilometrov, pred leti je tu celo padel rekord, ko je bila kolona avtomobilov dolga kar 176 kilometrov. Na poti v Grenoble se je pokrajina opazno spremenila iz provansalske suhe, mediteranske pokrajine v podalpsko zeleno, obdano z Alpami, hiške niso več kamnite ampak je vedno več lesenih.
Grenoblu sva se izognila z avtocesto in se namestila v hotelu F1 v kraju Annemasse, blizu meje s Švico. Ta je bil do sedaj najcenejši, najverjetneje, ker se ne nahaja v turističnem območju. Tisti večer sva na destinacijo prišla malo bolj zgodaj kot običajno, ko sva na cilj prihajala šele okoli desetih zvečer in sva se odpravila v sosednjo restavracijo na večerjo, značilno za to regijo. Naročila sva sirov fondue, s šampinjoni, s katerim sva se pošteno najedla, sva ga pa tudi pošteno plačala. Vendar se je splačalo, saj je velik del potovanja tudi spoznavanje kulture in hrane države, v kateri si. Do takrat sva si hrano večinoma kupovala v trgovinah in sva živela od francoskih štruc in sirov… Predvsem pa nama prej ni šlo veliko za jesti, ker je bilo tako vroče in sva bila cel čas samo žejna. Tu v podalpskem zraku pa se je v nama spet zbudil apetit, ki ga je fondue zelo dobro potešil.
5. dan: Annemasse – Evian les bains – Aigle – Leysin – Les Mosses – Château-d’Œx – Gstaad – Zweisimmen – Interlaken – Brienz – Sustenpass – Luzern (349 km)
Drugo jutro sva po vsakodnevnem pakiranju nadaljevala pot proti meji s Švico. Pot naju je vodila skozi kraj Evian les bains, ki ga večina ljudi pozna po vodi Evian. Evian se nahaja ob Ženevskem jezeru in je znan tudi po svojih termalnih izvirih in elitnih termah in igralnicah. Cesta je speljana ob jezeru, skozi manjše in večje kraje, temu pa sledi meja s Švico. Na meji so naju cariniki ustavili, pregledali dokumente in spustili naprej. Na meji je bila sicer tabla o obvezni vinjeti, a nikjer ni bilo označeno, kje se jo dobi. Zato sva šla vprašati carinika in se zmenila, da sva jo kupila kar pri njih. Imajo samo eno vrsto vinjete, in to celoletno za vsa vozila. Carinik je svetoval, naj jo prilepiva na tako mesto, da od zunaj ni vidna in se s tem zaščitiva pred krajo. Ob morebitni kontroli pa pokaževa, kam sva jo nalepila. Na koncu sva se odločila, da jo prilepiva na tank, in sicer tisti del, ki ga zakriva sedež in je vinjeta vidna, če se motorju odstrani sedež.
V Švici je takoj občutna razlika v pokrajini, ki se je spremenila iz podalpske v alpsko. Na začetku so bili okoli mesta Aigle še veliki terasasti nasadi vinogradov, ki pa so kmalu izginili in nadomestili so jih prostrani zeleni travniki in lesene alpske hiške z zelenimi polkni. Ta del Švice je francosko govoreč, zato so bili tudi vsi napisi še v francoščini, ki nama je precej bližja kot nemščina, s katero sva se soočila v drugem delu Švice.
Povzpela sva se v kraj Leysin, od koder je bil čudovit razgled na okoliško pokrajino, in kjer je pozimi urejeno smučišče. Pot sva nadaljevala v Les Mosses, kjer sva se ustavila na bolšjaku, in uživala v razgledih in prelepi pokrajini. Ceste so bile lepe in ne preveč prometne (razen precejšnjega števila traktorjev na panoramskih vožnjah), kar nama je zopet omogočalo ustavljanje po želji. Temperature so bile precej nižje in prav prijetne za vožnjo, pa še ni se nama bilo treba tako pogosto ustavljati zaradi dehidracije. Pot sva nadaljevala skozi Château-d’Œx, Gstaad in Zweisimmen, kjer sva se ustavila na (zopet precej dragem, a precej manj obilnem) kosilu. Nadaljevala sva skozi Interlaken in Brienz, kjer sva se vozila ob jezerih.
Tu sva naletela na prvo večjo prometno težavo, saj sva naletela na zastoj, ki se ni nikamor premikal, na edini cesti proti Luzernu, kamor sva morala priti. Nekaj časa sva stala v koloni, a je šlo za cesto, ki je peljala čez hrib, kot nek mini prelaz, zaradi česar ni bilo moč videti, koliko dolga je kolona in zakaj sploh stojimo oziroma se vsakih par minut premaknemo za kak meter. Čez nekaj časa sva obupala, se obrnila, in vrnila malo nazaj. Ko sva poskusila najti drugo pot, sva na bencinski črpalki zvedela, da je na vrhu hriba nek športni dogodek, ki močno ovira promet, poleg tega pa se je zgodila še prometna nesreča in da bo zastoj trajal še precej časa. Ko sva vprašala za alternativo, so naju napotili na drugo cesto, ki sicer pelje okoli riti v žep, a naju bo vseeno pripeljala v Luzern. Pozabili so pa omeniti, da pot pelje preko 2.200 metrov visokega prelaza… Rahlo se je že večerilo in nad nama so se zbirali črni oblaki, ko sva se midva podala na to neznano pot in se vedno bolj vzpenjala, ob cesti so bile vedno večje zaplate snega in okoli naju ledeniki.
Začela sva dvomiti v to, da sva na pravi poti, midva bi morala namreč priti na avtocesto proti Luzernu in pot ne bi smela tako dolgo trajati, nama pa je počasi že zmanjkovalo bencina. No, ko sva končno prispela na vrh prelaza, ki se je imenoval Sustenpass, sva se začela spuščati in temperatura se je počasi spet začela dvigati, ob cesti so se začele pojavljati krave in čez čas še hiše, ko sva se vrnila nazaj v civilizacijo in res prišla do glavne ceste in nato še avtoceste. Cesta in pokrajina sta bili sicer res lepi in v drugih okoliščinah, če bi vedela kje sva in kam se odpravljava ter nama ne bi grozila dež in tema, bi v poti precej bolj uživala. Zvečer sva po precej zgubljanja in kroženja po mestu končno našla prenočišče – tokrat sva prespala pri sorodnikih. Zvečer smo si ogledali mesto z obzidja in znameniti leseni most. Ker je bila napoved za naslednji dan slaba, sva se odločila da en cel dan ostaneva v Luzernu in si malo odpočijeva ter ogledava mesto.
6. dan: Luzern (0 km)
Drugi dan sva si tako še pri svetlobi ogledala mestno obzidje in se sprehodila po starem delu mesta, si ogledovala romantične lesene pokrite mostove, labode, jezero, zanimivo arhitekturo in okrašene fasade hiš, čokoladnice, sirarne, švicarske nože in ure s kukavico in od daleč opazovala grad Gutsch, ki ga je želel kupiti Michael Jackson. Temperatura je bila za spremembo prijetno hladnih 18 stopinj.
7. dan: Luzern – Davos – Stelvio – Merano – Bolzano – Hermagor – Tarvisio – Bovec – Branik (719 km)
Naslednje jutri sva zgodaj zjutraj štartala, temperature so bile še nizke, ceste še vse mokre od prejšnjega deževnega dne, midva pa sva se napotila proti Davosu, ki je znan kot vsakoletno prizorišče Svetovnega ekonomskega foruma (WEF), na katerem se zbere politična in ekonomska elita vsega sveta. Midva sva v mestu opazila nadpovprečno število židov, ki so se sprehajali po mestu s svojimi brieti (čepicami), dolgimi bradami in značilnimi frizurami. Pot naju je nadalje vodila proti prelazu Stelvio, na katerem je tudi meja med Italijo in Švico in ga pogosto opisujejo kot eno najlepših cest v Evropi za motoriste. Cesta in pot sta res lepi, pokrajina prav tako, ovinki pa so zelo ostri in motoristov se na vrhu res ni manjkalo. Prelaz se nahaja na višini 2.758 metrih nadmorske višine. Na poti navzdol sva se ustavila na jabolčnem štrudlju, ki je bil res dober. Na poti v Merano sva ob cesti zagledala še zelo zanimive skulpture in sva se ustavila, da bi si jih podrobneje pogledala, ko je do naju prihitel gospod, ki je vse to naredil, naju povabil, naj si vse ogledala in mu nekaj malega plačava. Tistih par evrov sva mu z veseljem dala, ker je bila razstava res zanimiva in umetnije občudovanja vredne.
Naprej so naju ob potu zopet začeli spremljati nasadi jablan, ki so se razprostirali po celotni pokrajini in to dolgo časa, skozi velik del južne tirolske, vse do Bolzana. Vmes sva enkrat narobe zavila in to žal ugotovila šele čez kar nekaj kilometrov, nato sva obrnila in nadaljevala pot v pravi smeri, proti meji z Avstrijo, proti Lienzu. Južna tirolska naju je presenetila, ker je res lepa regija, z lepo naravo, pokrajino in arhitekturo. Ker sva precej časa zgubila z napačno potjo, sva morala precej hiteti, saj se je začenjalo že večeriti, midva pa sva bila še zelo daleč od doma. Prečkala sva mejo z Avstrijo in se napotila proti Hermagorju. Ob poti je bilo veliko penzionov z balkoni polnimi rož. Vozila sva se po lokalnih cesticah mimo pašnikov in skozi vasi. Vedno bolj se je temnilo, penzioni so bili vedno redkejši, cesta vedno slabša in bolj luknjasta, Hermagorja pa od nikoder. Tale cesta se nama je res vlekla, bila sva utrujena in naveličana, želela sva samo čim prej priti v Hermagor, saj od tam naprej cesto poznava in je bilo vse veliko lažje. Končno sva prispela v Hermagor in nadaljevala pot proti domu skozi Trbiž, Predel, mimo trdnjave Kluže in Bovca po soški cesti domov, kamor sva prispela ob dveh zjutraj.
Skupaj sva prevozila 3.000 kilometrov, potovala pa sva dober teden. Za naslednjič sva si pustila Monaco, tovarno L’occitan, podrobnejši ogled Arles-a, prav tako se ne bi branila tudi ponovnega obiska področja sivkinih polj. Vreme sva imela sicer sončno, vendar prevroče za udobno vožnjo, predvsem pa so bili težavni postanki, ko je bilo v opremi res vroče in se je bilo v njej težko premikati. Provanso in Švico bi vsekakor priporočala tako motoristom kot drugim popotnikom, saj sta res lepi in vredni ogleda ter večkratnih obiskov.
