Tomos Colibri A-OS

V družinski lasti imamo že od leta 1972 Tomos Colibri A-OS, letnik 1972. Nekoč je bil v rabi skoraj vsak dan. Moj nono, in kasneje oče, sta z njim prevozila ker lepo število kilometrov za takratne čase. Kasneje so prišli avtomobili in druga prevozna sredstva in tako je motor počasi (tudi zaradi manjših okvar) našel svoje mesto v kotu kleti.

Po skoraj 44 letih sem se odločil mašino obuditi in ji povrniti prvotno lepoto in sloves. Motorja verjetno ne bi obnavljal, če ne bi bil družinska last in če ne bi imel papirjev.

Kako se je rodil Colibri A-OS?
Zaradi višjega standard se je v 70. letih povečalo število mlajših kupcev mopedov. Ti so se ozirali za avtomatiki in za mopedi iz družin A-OS, A-ON in APN. Zlasti motorna vozila iz družine APN so mlade najbolj navduševala. Med drugim so v sedemdesetih naredili tudi prve Colibrije, ki so že imeli vgrajen motor Tomosove lastne konstrukcije. Priljubljen je bil tudi pri nežnejšemu spolu.

Tehnični podatki:
Colibri A-OS:
Letnik: 1972
Max hitrost: 42 km/h
Prestave: ročne-3
Prostornina motorja: 49 cm3
Moč motorja: 1,3kW (1,8KM)
Masa: cca. 63 kg
Kategorija: Kolo s pomožnim motorjem. Puchov menjalniški motor.

Iskanje nekaterih delov je bil pravi podvig. Se pa v današnjih časih najde veliko originalnih, pa tudi nadomestnih, delov. Tu je potrebno paziti, da so nadomestni deli kakovostne izdelave. Raje sedaj dam kakšen evro več za original, kot da bi dvakrat kupoval. Največji problem nastane pri vijakih in maticah. Ni problema najti vijake M4, M5, M6, M8, problem nastane pri M7, ki se jih najde samo v specializiranih trgovinah ali pri trgovcih, ki se ukvarjajo s prodajo delov za obnovo starodobnikov.
Agregat je bil potreben manjših popravil. Potrebno je bilo menjati sklopko, bat, tesnila in ležaje. Aluminijaste dele sem lepo spoliral, kar mi je vzelo kar veliko časa. Nekaj za takratne čase improviziranih delov, je bilo potrebno zamenjati z originalnimi. Uplinjač je bil potreben konkretnega čiščenja in zamenjave plovca in igle in izpušni sistem sem zamenjal z novim.

Malo sem kolebal ali naj motor pustim v originali barvi in jo samo spoliram in zaščitim ali naj ga lepo ponovno prebarvam. Glede na dotrajanost barvnega premaza in potrebnih kleparskih del je pretehtala odločitev po novem barvanju. Motor sem speskal, popravil razne udrtine in na novo zaščitil in prebarval.

Kupil sem nove kromirane dele, ki so bili že dotrajani, saj starih ni bilo smiselno popravljati in ponovno kromirati. Kolesa sem razstavil, zamenjal dotrajane ležaje in pesta spoliral. Obroče koles in napere sem zamenjal z novimi in jih dal v centriranje.

Prednje in zadnje vzmetenje sem razstavil in zamenjal vse notranje dele, razen vzmeti.

Brzinomer je bil potreben menjave zgornjega stekelca in obroča, ker je bilo počeno. Potreben je bil tudi čiščenja številčnice in moram reči da po obnovi zgleda kot nov. Problem je bilo najti pravo nosilno ploščo sprednjih zavornih čeljusti z delujočim polžem. Original je bila dotrajana in počena – kot večina ostalih.

Vsi bovdni – zajle so bile zamenjane, ravno tako sem napeljal nove žice električne napeljave. Teh je zelo malo in škoda bi bilo, če bi ostale stare.

Obnove zahtevajo kar nekaj časa, poznavanje mehanike, ročnih spretnosti, iznajdljivosti in seveda potrpljenja. Na denar se pri takšnih zadevah ne gleda preveč, ker gre za sentimentalno vrednost. Nekako sem ocenil, da me je obnova z vsem skupaj (brez vštetega časa) prišla nekje okrog 600€. Dobri primerki se prodajajo tudi krepko čez 1000€.

Kot sem že na začetku omenil, motorja nisem obnavljal za prodajo ampak, da ostane v družinski lasti tudi naslednjim generacijam.