Najin zvesti spremljevalec na najinih poteh je Yamaha XJR 1300 RP10, letnik 2005. Motor spada v »sport naked« kategorijo, označujejo ga tudi za klasiko. Agregat je preverjen in vzdržljiv 1300ccm zračno hlajen 4 valjnik z dvojno odmično gredjo in 16 ventili, ki premore 104.73KM in 106.20Nm navora. Poraba goriva je okrog 5.5L/100km. Naj omenim, da ima zadeva še vplinjače. Elektronski vbrizg goriva se je na teh motorjih pojavil leta 2007. V istem obdobju so tudi prešli iz dveh izpušnih cevi na eno, s čemer so, po mojem mnenju, pokvarili izgled motorja in tisti »mišični« izgled.
Agregat se prvič pojavil na Yamahi FJ 1100 leta 1984 s 1100ccm. Sledile so ji razne različice do 1200ccm. Leta 1996 so prenehali z izdelavo FJ1200, izid prve XJR 1200 pa je bil leta 1994. Sledile so ji različne nadgradnje in večanje kubiture do 1300ccm, kakršno poznamo od leta 1999 naprej. Medtem ko ogrodje XJR ostaja nespremenjeno, sedaj posodabljajo samo izgled, barve sheme, in sledijo raznim uredbam, predvsem tistim glede izpustov emisij.
Marsikdo bi pomislil, da je s takšnim motorjem težko prepotovati velike razdalje, ker je brez vetrne zaščite, nima “sodobne” tehnologije, skratka ni “tipičnega” potovalnega izgleda. Tudi sam sem imel pomisleke kako bo s tem. Vendar se je motor izkazal za več kot odličnega. Zame je to odličen potovalnik.
Ko sva pričela z daljšimi izleti, sva bila že pred štartom skeptična, ali nama bo uspelo narediti tistih 400 km, ne da bi bila oba “polomljena”. In kot sem že omenil na začetku so se ti dvomi kaj kmalu razblinili. Motor se je izkazal za odličnega potovalnika, sploh v dvoje, saj nudi veliko navora, sedež je tako za voznika kot za sopotnika velik in udoben za sedenje. Tudi drža na motorju je ravno prava (to je sicer predvsem odvisno od višine posameznika), da ne trpijo roke ali hrbet. Motor nima skoraj nič sodobne elektronike, kar pomeni skrb manj zaradi odpovedi le-te. Mogoče malce pogrešam elektronski vbrizg, na trenutke ABS in mogoče malo trše sprednje vzmetenje, to je pa tudi vse.
