Ko je potrebno natovoriti svoj jekleni konjiček na trajekt, se številnim motoristom porajajo vprašanja kako ga privezati, ali mi bo kdo pomagal, bo motor padel… Tudi sam sem se srečal s temi vprašanji in odgovore iskal pri ostalih, ki so že imeli izkušnje s tem. Žal nisem izvedel nič konkretnega oziroma pretirano uporabnega. Nasveti so bili v stilu “prideš, parkiraš kamor rečejo in oni ti ga privežejo”. V redu, sem si mislil, verjetno moj motor ne bo prvi, ki ga bodo vezali. Slišal pa sem tudi že zgodbe o tem, kako so se motocikli zaradi slabega priveza na razburkanem morju prevrnili. In to me ni čisto nič potolažilo…
Prvič sva se srečala z vezanjem motorja na trajektu iz Danske na Norveško. Pojma nisva imela, kaj naju čaka. Na trajekt smo se vkrcavali v poznih večernih urah, bil je razprodan in nabasan do zadnjega kotička. V vrsti z nama je bilo še par Norveških motoristov in upal sem, da mi bodo priskočili na pomoč. Ko smo se vkrcavali so nas usmerjali na parkirno mesto posebej za motorje. In na vidiku sem videl že prvo težavo – parkirati je bilo potrebno bočno v klancu. Na stranski tački je motor stal skoraj pokončno. Bal sem se, da se mi bo prevrnil na desni bok. Če bi se to zgodilo, bi namreč vsi motorji v vrsti padali kot domine.
Na ograji poleg parkirišča za motorje so bile zagozde in pasovi. Pojma nisem imel kaj je potrebno z njimi narediti, posadka pa ni imela časa, ker je vkrcavala avtomobile na trajekt. Res prijeten začetek, sem si mislil. Za pomoč sva prosila enega od Norveških motoristov, ki nama je, potem ko je pritrdil svoj in ženin motor, prijazno priskočil na pomoč. Zavezal mi ga je s tremi pasovi – dva za sopotnikove stopalke, enega čez sedež in motor s sprednjo gumo zasidral ob steno, za sigurno pa pod zadnje kolo zataknil še kajlo. Takrat sem si oddahnil. No, vse je enkrat prvič. 🙂
Kar se tiče krajših trajektov, denimo v Skandinaviji ali na Jadranu pa motorjev večinoma ne vežejo. Sicer je vse odvisno od trajekta, vremena in dolžine potovanja. Na manjših, kjer so krajše razdalje, lahko počakaš kar zraven motorja. Na velikih pa potnike hitro spodijo iz podpalubja in jih do konca plovbe ne pustijo nazaj.
Odsvetoval bi postavitev motorja na centralo stojalo, če ga ima. Nekateri postavijo motor na centralo stojalo in potem ne vedo kako bi ga fiksirali, ker se preveč ziba in obrača. Če je možno, motor parkirajte na stransko stojalo – tačko. Odvisno od tega kam vas postavijo in kako ima trajekt urejen privez motorjev. V večini primerov sta dve rinki levo in desno ali posebne luknje v tleh. Motor zapeljete vmes, tako da gre trak za privezovanje čez vaše sedišče blizu rezervoarja.
Ko postavite motor na pravo pozicijo, dajte v prvo prestavo. Preverite stransko stojalo, da je res odprto do konca. Motor ima v prestavi še nekaj prostega hoda. Motor nato porinite naprej, dokler ne zablokira, in šele tedaj ga spustite na stransko tačko. Nekateri uporabljajo tudi trakec na ježka za blokado prednje zavore. Glede obračanja krmila nisem čisto prepričan, kaj je bolje ali skrajno levo ali skrajno desno. To presodite sami, glede na vaš tip motorja. Če ima trajekt na voljo tudi zagozde, eno podstavite za zadnje kolo in dvakrat rahlo brcnite, da se “zakajla”.
Bodite pozorni na oddaljenost motorjev med seboj, da se ne bi med plovbo zaradi pozibavanja kje kaj tolklo ali drsalo, še posebej če je napovedano slabo vreme. Preverite tudi ali je mogoče kaj pred ali zraven motorja. Pogosto so tam namreč kakšne cevi ali kakšni obešalniki za razno orodje in v primeru slabega vremena in zibanja trajekta vam znajo takšne obešene zadeve udarjati po motorju, če niso pravilno fiksirane. To so predvsem železni napenjalci, s katerimi privezujejo tovornjake. Skratka, presodite malo situacijo.
Če so pasovi “goli”, na sedež položite kakšen kos kartona, majico, rokavice kar pač imate pri roki, da vam ga pasovi ne bi poškodovali. Na nekaterih trajektih je za to lepo poskrbljeno. Podlogo dobite oz. je že montirana na pas. Z zategovanjem pasov ni potrebno preveč pretiravati. Na koncu še preverite ali je dovolj fiksen. Primite ga in poizkusite nekajkrat zazibati levo in desno – motor mora biti dokaj stabilen. Tako boste tudi ugotovili ali so pasovi dovolj zategnjeni. Na nekaterih trajektih so table z opozorilom oziroma priporočilom in navodili za vezanje. Tudi če ostali ne vežejo, vežite! Trajekt ima tudi vibracije, ki niso tako nedolžne.
No, nazaj k vezanju. Sčasoma se naučiš razne trike in pritrjevanja motorja. V večini primerov na večjih trajektih in daljših plovbah za to sicer poskrbi osebje, vendar je potrebno biti pozoren kako vežejo. Slišal sem že vse mogoče. Od tega, da so vezali in zategovali na mrtvo, da so skoraj plastike odletale, brez podlog na sedežu, da so se pasovi dobesedno zarili vanj, poškodovanega laka, do vezanja “kar nekaj”, ko so bili motorji ob koncu plovbe zasukani. V najslabših primerih pa, da se je motor zvrnil.
Skratka, ostanite zraven, če vam posadka veže motor. Če vas pošiljajo na palubo vztrajajte, da ne greste, dokler motor ne bo privezan. Če vam kaj ni všeč, popravite, oz. naj oni popravijo. Konec koncev je to vaša lastnina. Poleg tega bodite pozorni tudi na vaše zavarovanje motorja in na drobni tisk vaše zavarovalne police. Vaš motor je v nekaterih primerih poškodb zavarovan, v drugih pa ne. Škodo, ki se zgodi, naj bi sicer plačal prevoznik. Kar se tiče brodoloma pa vam škodo krije kasko če le-tega imate.
Pred odhodom v prostore za potnike z motorja poberite vse potrebne stvari, po možnosti tudi dokumente, četudi so le-ti v kovčkih. Previdnosti ni odveč. Posadka vas bo hitro poslala na palubo, nazaj v podpalubje pa se ne boste smeli vrniti do izkrcavanja. Priporočljivo je, da imate na daljših plovbah pijačo in jedačo s seboj, saj so na trajektih cene kar zasoljene.
Ko se približujete obali in vas spustijo v podpalubje pripravite motor in sebe, vendar motorja raje še ne odvezujte. Trajekt vedno rahlo trči v obalo pri pristajanju. V najboljše primeru se bo vse malo bolj konkretno zazibalo, v najslabšem pa boste pobirali sebe in motor. Ne hitite, najbrž ne boste prvi v vrsti. Pozorni bodite tudi na spolzka tla pri sestopanju iz trajekta.
Najin nasvet za potovanje s trajektom na splošno pa je še, da je, po najinih izkušnjah, karte pametno kupiti vnaprej. Tudi če jo kupite šele en dan prej, je še vedno cenovno bolj ugodno, kot nakup na licu mesta. Izjema so le kratki, lokalni trajekti. Tistih kart se vnaprej običajno sploh ne da kupiti. Midva sva vse nakupe opravila preko interneta. Nekatere sva rezervirala kar preko brezžičnega interneta na mobitelu, med potjo, ko pri sebi seveda nisva imela printerja. Ugotovila sva, da je dovolj, da si številko rezervacije samo fotografirava (print screen ali fotografija z drugim telefonom) in jo na check-inu samo prebereva oziroma pokaževa.
Kakorkoli, če so v skupini še drugi motoristi, vam bodo brez težav priskoči na pomoč. Trajekti res niso tak velik bav-bav, midva do sedaj z njimi nisva imela še nikakršnih problemov, vedno se je vse dobro izšlo. Najbolj intenzivna izkušnja je bila na trajektu iz Irske v Veliko Britanijo, ko je bilo vreme res slabo in valovi res visoki. V trgovini s spominki so stvari zaradi zibanja letele s polic, motor pa se ni premaknil niti za centimeter. Na začetku se je vedno našel kdo, ki nama je pri privezovanju motorja pomagal, sedaj pa tudi midva z veseljem pomagava drugim.
