Že dalj časa sva poslušala o Velikem Kleku (Grossglockner), njegovi lepoti, naravi, razgledih in cestah. Kar nekaj časa sva čakala na primeren vikend, saj je bila vremenska napoved za tisto območje večino časa slaba. Nato sva končno dočakala soboto z napovedanim soncem in zelo zgodaj zjutraj krenila na pot.
Pot naju je vodila po dolini smaragdne reke Soče, po kateri se v poletnih dnevih pogosto peljeva, vse do Bovca, mimo trdnjave Kluže in Predelskega leva do meje z Italijo na vrhu prelaza Predel. Čez mejo, na italijanski strani je Rabeljsko jezero (Lago di Predil), mimo katerega sva se peljala proti Trbižu (Tarvisio) in nato proti meji z Avstrijo. Ker sva želela čim prej priti do Grossglocknerja in tam preživeti večino dneva, se po poti nisva veliko ustavljala.
Pot naju je nato vodila po avstrijskih regionalnih cestah proti mestu Lienz, vendar sva se še pred Lienzom odcepila desno z glavne ceste, proti Grossglocknerju. Cesta se je nekoliko zožala, vozila sva se po lepih alpskih dolinah s simpatičnimi lesenimi hiškami, ki so imele balkone polne pisanih rož. V dolini sva poiskala še zadnjo bencinsko postajo pred vzponom in se nato odpravila do rampe, kamor sva prispela okoli 12h in kjer sva plačala vstopnino / cestnino. Vstopnica je stala 22 evrov za motor in oba potnika, zraven se dobi še nalepka in zemljevid območja.
Cesta je lepo urejena, ni bilo prevelike gneče in v miru sva se odpeljala proti ledeniku, kjer je tudi razgledna točka in info točka z restavracijo. Po cesti sva vozila počasi, uživala v razgledu in se občasno ustavljala. Pri ledeniku sva se ustavila in parkirala na velikem parkirišču, polnemu avtomobilov in motorjev iz številnih različnih držav. Po ogledu ledenika, ki se hitro krči, sva s ceste opazovala še svizce, ki so se igrali na travnikih okoli ledenika.
Nato sva se odpravila nazaj proti dolini in zavila proti predoru Hochtor na 2504 metrih nadmorske višine. Skozi predor sva pot nadaljevala do najvišje točke na cesti, Edelweissspitze, ki se nahaja na višini 2.571 metrov in iz katere je prekrasen razgled na okoliške vrhove. Iz te razgledne točke je namreč videti več kot 30 vrhov, ki so višji od 3.000 metrov. Kljub tako visoki nadmorski višini je bilo na soncu res prijetno toplo. Na lokaciji je urejeno parkirišče in razgledni stolp z manjšim muzejem. Tudi tu je bilo veliko ljudi, avtomobilov in motorjev ter celo nekaj traktorjev.
Nato sva se počasi začela spuščati nazaj po dolini, po isti poti, po kateri sva prišla. Celotna cesta je res lepo urejena, počivališča so urejena in pogosta, kar nekaj je tudi koč, kjer ponujajo hrano in pijačo, urejena so tudi stranišča, parkirišča in klopce ter mizice za piknike. Po celotnem pobočju Grossglocknerja je urejenih tudi veliko peš poti, kjer se je sprehajalo veliko sprehajalcev in planincev. Ob cesti je bilo tudi nekaj zaplat snega, ob eni sva se osvežila tudi midva.
Ko sva prišla nazaj v dolino, sva se po približno isti poti vračala proti domu in se občasno ustavljala, ko sva zagledala kaj zanimivega, kot na primer zanimive lesene skulpture ali vodni mlin. Na poti domov naju je ujela tema, a šele, ko sva bila že na dobro poznani soški cesti, tako da nama to ni povzročalo težav. Domov sva se vrnila precej pozno zvečer.
Splačalo se je počakati na lepo vreme, saj sva imela cel dan sončno in toplo vreme. Cesta in okolica sta res lepo urejeni, čisti in negovani, tako da tudi cena glede na to, kaj Grossglockner nudi, ni previsoka. Kljub temu, da je bilo poleg naju tam zelo veliko ljudi, je prostor tako velik, da se porazgubijo in ni nobenega občutka gneče. Na to pot se bova vsekakor še vrnila, mogoče drugič tako, da se bova v dolino spustila na drugi strani gore, proti Salzburgu in iz tega naredila večdnevni izlet.
