Avstrija ima kar nekaj lepih in urejenih alpskih cest. Ena od teh je tudi Malta Hochalmstrasse, ki se nahaja relativno blizu Beljaka (Villach) in katero sva nekega poletnega dne obiskala tudi midva.
Pot naju je iz Nove Gorice vodila po soški cesti mimo Kanala, Tolmina in Kobarida do Bovca, kjer sva pot nadaljevala mimo trdnjave Kluže, skozi Log pod Mangartom in čez prelaz Predel prečkala mejo z Italijo. Pot sva nadaljevala mimo lepega Rabeljskega jezera (Lago di Predil) in skozi Trbiž (Tarvisio) proti meji z Avstrijo. Po prečkanju meje sva pot nadaljevala po lokalni cesti proti Beljaku in se peljala skozi kraje, kot so Podklošter (Arnoldstein), Hart (Ločilo). V Beljaku sva zavila na regonalno cesto 100 proti kraju Špital ob Dravi (Spittal an der Drau). V Špitalu pa sva se odcepila na regionalno cesto 99 proti kraju Gmünd in Kärnten. V kraju Gmünd je namreč odcep na lokalno cesto L12, ki naju je pripeljala do najine destinacije.
Celotna pot do tega odcepa je potekala gladko, ceste so lepe in urejene, pot je enostavna, paziti je potrebno le, da se v Beljaku in Špitalu zavije na pravo cesto in nato v Gmündu odcepi z glavne ceste. Težav pri tem nisva imela, ker so odcepi in ceste dobro označeni. Po poti sva se seveda ustavljala, da sva si malo pretegnila noge in si ogledala kakšno zanimivost ob poti.
Malta Hochalmstrasse je 14,4 kilometrov dolga cesta, ki naju je vodila skozi številne skalne tunele, ovinke, mimo lepih slapov in naju pripeljala do cilja, ki se nahaja na 1.933 metrih nadmorske višine. Tudi tu je potrebno plačati za vožnjo po cesti, in sicer je cena za naju in motor znašala 10€. Največja znamenitost Malte in njene ceste je umetni jez, ki se nahaja na koncu ceste. Gre za ogromen betonski jez, ki je visok kar 200 metrov in dolg več kot 600 metrov. Velja za največji umetni jez v Avstriji, namenjen pa je pridobivanju elektrike.
Po vrhu tega betonskega jezu je urejena tudi cesta in peš pot, tako da sva se po njej sprehodila in gledala čez rob, 200 metrov v globino. Možen je tudi voden ogled, a midva sva se sprehodila kar sama. Na sredini jezu je celo urejen bungee jumping in nekaj pogumnežev je tudi skočilo z roba jezu, medtem ko smo jih ostali opazovali. Midva se za to nisva opogumila, ker je betonski zid, ob katerem so padali v globino zgledal preveč grozeč in trd. 🙂
Poleg odskočne točke za bungee jumping pa je urejena tudi steklena polica, ki štrli iz betonske stene jezu nad prepad. Seveda ima ograjo in zaščito, vendar je bilo vseeno precej strašljivo pod svojimi stopali videti dvestometrski prepad, kljub temu da si obkrožen s čudovitimi alpskimi razgledi.
Poleg jezu je seveda veliko parkirišče, kjer sva pustila motor, pa tudi muzej in restavracija, ter trgovine s spominki in podobno. Ogledala sva si muzej o jezu in mineralih, za 4D kino, ki ga ponujajo, pa se tokrat nisva odločila. S terase nad muzejem je lep razgled na celoten jez in okolico. Počasi sva se odpravila nazaj proti domu, po popolnoma isti poti kot sva prišla. Tokrat sva na semaforju na alpski cesti prišla na rdečo luč in sva morala na zeleno luč čakati kar 21 minut. En del ceste je namreč tako ozek, da promet regulirajo s semaforji.
Domov sva prišla zvečer, celota pot je bila dolga 420 kilometrov tako da gre za prijeten enodnevni izlet. Ta alpska cesta je sicer krajša od ostalih, vendar je njena glavna značilnost ravno omenjeni jez, ki je res zanimivo doživetje. Za tiste bolj pogumne, ki si bodo upali skočiti še bungee jumping z jezu, bo pa to res nepozabna izkušnja! 🙂
