Tokratno potovanje je bilo nekaj posebnega, saj je šlo za najino poročno potovanje. Za destinacijo sva si izbrala raziskovanje Iberskega polotoka. Za te kraje sva se odločila, ker sva se na poročno potovanje odpravila tako po poroki, konec aprila. Vedela sva, da se v Španijo in Portugalsko zaradi visokih temperatur nikoli ne bova odpravila poleti in da je to najina edina možnost, da si to področje ogledava spomladi. Zaradi Alenove službe sva namreč vedno vezana na šolske počitnice in tokrat sva imela edinstveno priložnost, da za en teden podaljšava prvomajske počitnice in odkrijeva kakšne toplejše kraje. Razmišljala sva tudi o Maroku, vendar se datumi prihodov in odhodov trajektov nikakor niso skladali z najinim terminom, brez trajekta pa je 14 dni premalo časa.
Pot sva si, kot vedno, splanirala s pomočjo vodičev, obstoječih potopisov in priporočil prijateljev. Priznati moram, da to potovanje ni bilo tako skrbno planirano, o Španiji in Portugalski nisva vedela toliko, kot veva običajno preden se odpraviva na pot, zato sva zagotovo zamudila kakšno zanimivo stvar, ker zanjo enostavno nisva vedela. Ni kaj, planiranje še tako majhne poroke vseeno ni tako enostavno in pobere kar nekaj časa. No, v zadnjih dneh sva le uspela poiskati in rezervirati še prenočišča, ker se s tem nisva želela ubadati in izgubljati časa med potjo. Cene prenočišč so bile na splošno precej ugodne, sploh na jugu polotoka, kjer sva brez težav dobila čisto spodobna prenočišča za okoli 30 evrov na noč na sobo.
Kljub temu, da se nisva odločila za Maroko, sva se vseeno odločila za trajekt, ki nama je malo olajšal začetek poti. Rezervirala sva trajekt iz Genove do Barcelone. Časovno verjetno nisva veliko prihranila, sva si pa na ta način prihranila vožnjo po avtocestah preko celotne južne Francije in si malo odpočila pred pričetkom “prave” vožnje. Na ta način sva si lahko nazaj grede privoščila vožnjo po jugu Francije po lokalnih cestah in čim manj po avtocestah. Potopis sva razdelila v tri dele, tako da si boste kmalu lahko prebrali tudi 2. del in 3. del, že sedaj pa si lahko več slik pogledate v fotogaleriji.
1. dan: Branik – Benetke – Padova – Piacenza – Genova (541 km)
Prvi dan se nama na pot ni bilo potrebno odpraviti ob nenormalni jutranji uri, saj sva imela trajekt rezerviran šele ob 18h zvečer. Vseeno sva se na pot raje odpravila prej in sva tako dopoldne do konca spakirala in se odpravila na pot. Pot, kot sva pričakovala, ni bila ne vem kako prijetna, saj sva se cel dan vozila po avtocestah. Na srečo vsaj ni bilo gneče, saj je 25.4. v Italiji praznik in je bilo tako na avtocesti opazno manj tovornjakov. Po poti sva se večkrat ustavila, da sva tankala, pojedla sendviče, ki sva si jih prinesla od doma in malo pretegneva noge. Brez večjih težav sva pravočasno prispela do Genove, kjer pa so se začele prve težave. Pristanišče oziroma dostop do njega je zelo slabo označen in tako sva zgrešila križišče in pristala na nagužvani glavni cesti v center mesta. Ko sva končno našla ulico, kjer sva lahko obrnila, sva se odpravila nazaj. GPS ni bil v veliko pomoč, ker so bila nekatera križišča res čudno speljana in sva tudi v bližini pristanišča še večkrat zgrešila pot in po več poskusih le prišla do check-ina oziroma carine.
Tudi tu je bilo vse precej po kavbojsko, kolone avtomobil so se prepletale, avtomobili so cikcakali med kolonami, se prehitevali… Vse skupaj se je premikalo zelo po polžje. Časa sva sicer imela dovolj, a je bilo vse skupaj precej stresno. Na srečo so ravno pred nama odprli dodatno kabino, tako da sva prehitela celo kolono avtomobilov (motorjev drugače niso spustili naprej, pred avte) in končno prišla do check-ina. Tam sva uredila brez problemov in se postavila v vrsto za trajekt. V vrstah je bilo že veliko avtomobilov, kombijev in nekaj motorjev. Trajekt pelje najprej v Barcelono, nato pa pot nadaljuje v Maroko, kar je bilo več kot očitno iz vozil, ki so čakale na trajekt. Kaj takega nisva videla še nikoli – ogromno avtomobilov in kombijev je bilo naloženih in obloženih tako, da so se skoraj dotikali tal. Na strehah in pri straneh so imeli zvezane vse sorte tovora – od avtomobilskih gum do otroške opreme, pohištva…
Tako smo vsi skupaj čakali na šesto uro, ko bi moral prispeti trajekt. Šesta ura je prišla in odšla, o trajektu pa še nobene sledi. Nihče ni nič vedel, končno pa smo od enega od pristaniških delavcev zvedeli, da bo trajekt imel dve uri zamude. Začelo se je temniti, temperatura je padala in okoli osmih je v pristanišče končno priplul trajekt. Čakanja s tem še zdaleč ni bilo konec, saj je trajekt ogromen in so ga morali naprej sprazniti, počistiti, pospraviti sobe… Nekaj po devetih smo se končno vkrcali na trajekt (večina prej omenjenih obloženih kombije in avtomobilov ni zmogla vožnje v klanec za dostop do parkirišč na trajektu, zato so vsakega drugega morali preko klanca povleči. Nič se niso jezili, tako da so tega očitno vajeni). Na recepciji na trajektu sva dobila ključ do sobe, kjer sva odložila stvari in se preoblekla. Šla sva na sprehod po ladji, si ogledala, kako smo izpluli in se nato odpravila spat v najino kabino.
2. dan: Genova – Barcelona (0 km)
Zjutraj sva se zbudila v kabini, se ponovno sprehodila po ladji, tokrat po svetlem in nekaj malega pojedla za zajtrk. Upala sva, da smo ponoči vsaj malo nadoknadili zamudo, a žal temu ni bilo tako, še vedno smo bili v štiriurnem zaostanku. Čez dan sva se tako malo zgubljala po ladji in odkrivala trgovine, predele, restavracije, palubo ipd. Približno dve uri pred predvidenim pristankom sva morala izprazniti sobo, da so jo lahko očistili in pripravili na naslednjo rundo obiskovalcev, ki se bo vkrcala v Barceloni. Tisti, ki so šli še naprej do Maroka so seveda lahko ostali v svojih kabinah. Dve uri smo tako kot klošarji z vso prtljago posedali po hodniku pred recepcijo in ko smo pristali, so nas spustili v garaže do vozil.
Počasi so nas spraznili z ladje in končno sva zapeljala na španska tla. GPS naju je vodil do hotela najprej skozi mesto, ker je pristanišče seveda v mestu, vendar sva se kmalu odmaknila gneči in prometu in se po obvoznici peljala proti najinemu prenočišču. Sobo sva si rezervirala v hotelu par kilometrov iz mesta, blizu letališča, kjer je bilo bolj mirno, z varovano garažo in dobro avtobusno povezavo s centrom Barcelone. Ko sva končno prispela v hotel je bila tako ura že skoraj šest popoldne, tako da nama je za ogled Barcelone ostalo bore malo časa. Hitro sva se preoblekla, od receptorja s težavo (malo po angleško, večinoma pa kar po špansko) dobila navodila za pot do avtobusa in potem do mesta. Našla sva avtobusno postajo, par minut počakala in kmalu je pripeljal avtobus.
Po približno 20 minut vožnje smo prispeli v center mesta. Po nasvetu receptorja sva se peljala do zadnje postaje in izstopila na Placa de Catalunya. Ker sva imela na voljo tako malo časa (zadnji avtobus nazaj proti hotelu je bil ob 22h), sva si kot cilj zadala le sprehod po mestu in ogled Sagarada familie. S sabo sva imela samo majhen zemljevidek centra mesta, po katerem sva se poskušala orientirati. Za pomoč sva prosila policajko, ki se je sprehajala po trgu in ta naju je usmerila v eno od številnih ulic, ki so vodile z ogromnega trga. Sledila sva tej cesti, se ustavila v eni od pekarnic in si vzela nekaj malega za pod zob (drago kot žafran!) in se sprehodila v smer, ki so nama jo pokazali. Med potjo sva opazila nekaj stavb znamenitega arhitekta Gaudija, katerega najbolj znano delo je seveda (še vedno nedokončana) Sagrada familia. Stavbe sva poslikala in se odpravila naprej. Nikjer ni bilo nobene oznake za Sagrado familio, zato sva vsake toliko časa vprašala kakšnega mimoidočega, če greva v pravo smer in sledila njihovim navodilom. Hodila sva dolgo časa, po različnih cik cak ulicah in na koncu, ko se je že temnilo, končno našla to Sagrado familio. Seveda je bila že zaprta, tako da sva si jo ogledala samo od zunaj, se poslikala in se odpravila na ponovno iskanje trga, iz katerega sva štartala, da bi poiskala pravi avtobus.
Vmes sva našla še odprto trgovinico s hrano, kjer sva si nakupila še nekaj za pod zob in za jutrišnji zajtrk. Tu pa sem jaz naredila napako, ker sem na zemljevidu gledala pot do Placa des Catalanes in ne Placa de Catalunya… Tako sva pol ure pred zadnjih odhodom avtobusa prišla na napačen trg… Ups 🙂 Za pomoč sva vprašala mimoidočo, ki naju je usmerila na metro. Na srečo je metro ravno prihajal in sva tako pravočasno prišla na pravi trg, našla pravi avtobus in se vkrcala nanj. Voznico sva prosila, če naju lahko opomni, ko bo najina postaja. Avtobus je namreč od letališča naprej peljal po eni več kilometrov dolgi ulici, na kateri so vsakih par sto metrov postaje. Skratka, zelo težko jih je ločiti med sabo (sploh po tem) in najti pravo. Ko se nama je zdela okolica nekako znana sva vprašala voznico, če smo že na najini postaji. Malo naju je grdo pogledala in rekla da ne še, da bo že povedala, ko bo prava postaja. Zaupala sva ji in počakala, da nama je čez par postaj pomigala, da je to najina postaja. Takrat sva se izkrcala in takoj videla, da nisva na pravi postaji. Vklopila sva GPS na telefonu in videla, da sva se peljala par postaj predaleč. Ker je bil to zadnji avtobus nama ni ostalo drugega, kot da ta dva ali tri kilometre prepešačiva nazaj do prave postaje (ki je bila tista, kjer nama je voznica rekla da to še ni to!). Na srečo je bila to zelo mirna ulica ob obvoznici, tako da naju ni bilo strah ponoči se sprehajati po njej in malo pred polnočjo sva končno utrujena popadla v posteljo v najinem hotelu.
3. dan: Barcelona – Valencia (351 km)
Zjutraj sva pojedla zajtrk, ki sva ga prejšnji dan nakupila v Barceloni, spakirala in se odpravila proti jugu. Vreme je bilo podobno kot prejšnji dan, sončno in prijetno toplo, okoli 20, 25 stopinj. Glede na izkušnjo z Barcelono sva se odločila, da bova današnjo pot prevozila večinoma po avtocesti, ker vožnja tik ob morju tako ni bila možna oziroma smiselna. Želela sva imeti več časa za ogled Valencie. Tako sva se kmalu vključila na avtocesto in večino poti prevozila po njej. Občasno sva se odcepila in šla malo po lokalni cesti, ampak je bila vožnja po avtocesti kar enostavna, ni bilo gneče, tovornjakov, tako da sva lahko lagodno vozila tudi po njej. Vzdolž celotne avtoceste so naju spremljali neskončni nasadi pomaranč, mandarin in limon, kot pregrada med pasovoma avtoceste pa so bili zasajeni oleandri. Nasade pomaranč sva pričakovala, ker so za ta del Španije značilni, nisva pa si predstavljala, da jih bo toliko in da bodo tako veliki. Raztezali so se praktično do avtoceste, tako da sva večino časa uživala še v prijetnih pomarančnih vonjavah. Večina nasadov je bila sicer obranih, a še vedno je bil zrak nasičen z vonjem po citrusih, podobno kot je bil v Provansi z vonjem po sivki.
Pred Valencio sva plačala cestnino in GPS naju je popeljal do najinega hotela, kjer sva imela rezervirano sobo. Tudi tu sva se ravnala po istih nasvetih in si rezervirala hotel z varovano garažo. Že pred odhodom sva se pozanimala o varnosti in možnosti kraje in večinoma prebrala nasvete, naj si poiščeva prenočišča z zasebnimi parkirišči oziroma z garažami. Tega sva se držala pri vseh nastanitvah. Tudi ta hotel se je nahajal malo ven iz mesta in imel povezavo z javnim prevozom. Tokrat sva bila v hotelu že okoli treh, tako da sva se v miru preoblekla in odpravila poiskati postajo metroja, ki pa ni bila ravno tako blizu, kot so obljubljali. Do nje je bilo treba cikcakati po ulicah skozi celo mestece, kar je trajalo dobre pol ure. No, metro se je hitro pripeljal in v 10 minutah sva bila že v centru Valencie.
Tu sva si priskrbela zemljevid centra mesta in se ga odpravila odkrivati. Na srečo je mesto precej manjše od Barcelone in tako tudi lažje obvladljivo. Kot sem že na začetku napisala se na to potovanje nisva imela časa tako podrobno pripraviti kot sva vajena, tako da tudi za ogled Valencie nisem imela natančnega plana. Mesto naju je prijetno presenetilo, ker je bilo pregledno, z lepo arhitekturo, živahno in zanimivo. Prehodila sva celoten stari del mesta, se ustavila in poskusila njihovo tradicionalno sladico – “horchata & fartons”. Gre za nekakšno cvrto testo in mandljev napitek, moram priznati da to ni ravno sladica, ki bi si jo želela jesti vsak dan. 🙂 Proti večeru sva se odpravila nazaj proti metroju in se počasi vrnila nazaj v hotel. Na poti nazaj sva se ustavila še v trgovini s hrano in si kupila nekaj lokalnega sadja in zelenjave, seveda sva morala poskusiti lokalne, valencijske pomaranče. Police se v Španiji na splošno kar šibijo od raznovrstnega sadja in zelenjave in na embalažah imajo označeno tudi regijo, iz katere je izdelek. Tako so pomaranče na primer večinoma iz Valencie, paradižniki iz Grenade, jagode iz Huelve ipd. No, ta večer sva jedla pomaranče in odlično paradižnikovo solato.
4. dan: Valencia – Yecla – Murcia – Tabernas – Guadix – Granada (554 km)
Po zajtrku, ki sva si ga kupila prejšnji dan, sva se odpravila naprej proti jugu. Ta dan naju je čakala dolga vožnja, tako da sva si po poti pomagala tudi z avtocestami. Vmes sva se ustavljala in vozila tudi po lokalnih cestah, kjer sva si kupila kaj za pod zob, si od blizu pogledala nasad pomaranč, naletela še na mandljevo drevo in videla vse štiri faze rasti mandljev ipd. Bolj kot sva se peljala proti jugu, manj je bilo tako intenzivnih nasadov zgolj pomaranč in začeli so se pojavljati prav tako ogromni nasadi mandljev, oljk, trt, artičok, pa tudi kakšnih dreves, ki jih med vožnjo nisva niti prepoznala. Temperatura se je strmo dvigala in popoldne nama je bilo na več kot 30 stopinjah že pošteno vroče.
Ta dan sva tako predvsem občudovala manjša mesteca ob poti, vedno bolj vroče vreme in pokrajino ter predvsem vse te ogromne nasade. Na jugu, nekako nad krajem Almeria, so se nahajali neskončni nasadi oljk. Če sva se ustavila, so bile oljke kamorkoli si pogledal. Tako kot so pri nas doline in hribi pokriti z drevesi in gozdovi, so pri njih pokriti z nasadi oljk. Nasadov je bilo več vrst, od takih, kot smo jih vajeni mi, do bolj industrijskih, kjer so oljke posajene bolj narazen in strojno obrezane na kvadratno obliko. Ob poti sva videla presenetljivo malo reklam za oljčno olje, tudi prej nisva nikjer zaznala, da bi se kje ob teh nasadih dalo kupiti pomaranče, mandlje, olive ali njihove izdelke.
Odločila sva se, da se peljeva tudi skozi kraj in pokrajino Tabernas, kjer naj bi se nahajala edina evropska puščava. Njena zanimivost je tudi ta, da se tu nahaja t.i. “Wild wild west”, kjer so posneli kaj nekaj prizorov kavbojskih filmov iz Divjega zahoda. Obstaja tudi tematski zabaviščni park in park, kjer si je možno ogledati tudi kulise in prizorišča snemanj. O tem filmskem parku nisva prebrala ravno navdušujočih ocen, tako da sva se ga odločila preskočiti. Dovolj zanimiva je bila že vožnja skozi to puščavsko pokrajino. Po puščavi naju je čakala še vožnja skozi nacionalni park Sierra Nevada, ki je bil popolno nasprotje puščavi. Dvignili smo se precej visoko, okoli naju so bili visoki hribi temu primerno so se spustile tudi temperature. Ko sva zavila stran od parka, sva se peljala še mimo mesta Guadix, kjer sva s ceste opazila zanimive hiše, ki so bile kot jame, vklesane v kamnito pobočje. Temu je sledil spust in zvečer sva prispela v Granado. Za izlet do mesta sva bila prepozna, tako da sva se samo nastanila v hotelu, poiskala najbližjo trgovino, se založila z zelenjavo in si v hotelski sobi pripravila dobro večerjo in preživela prijeten miren večer.
Več sledi v 2. delu…
