Pred nama je bil avgustovski podaljšan vikend in razmišljala sva, kam se lahko odpraviva za teh nekaj dni. Že dalj časa sva si želela ogledati Prago in odločila sva se, da se bova odpravila na Češko. Ker do zadnjega nisva vedela, če bova dobila še en dan dopusta, je šlo tokrat za last-minute planiranje poti. Odločila sva se za Prago in Bratislavo, z vmesnimi postanki na Češkem.
1. dan: Branik – Udine – Tarvisio – Villach – Salzburg (385 km)
Prvi dan sva na pot štartala šele popoldne, po službi, zato sva morala pohiteti, saj sva imela na voljo le nekaj ur. Prav zaradi časovne stiske sva se odločila, da se do Salzburga odpraviva kar po avtocestah. V Novi Gorici sva tako prečkala mejo in se po italijanski avtocesti peljala mimo Vidma (Udine) vse do Trbiža (Tarvisio). Ta del poti je šel gladko, na cesti ni bilo gneče in temperature so bile še čisto spodobne. Tik pred mejo z Avstrijo sva plačala cestnino – okoli 10 EUR in kupila vinjeto za avstrijske avtoceste. Izbrala sva najkrajšo in najcenejšo varianto: 10-dnevna vinjeta za motor je stala 5 evrov. Pot sva nadaljevala po avstrijskih avtocestah proti Beljaku (Villach) in naprej proti Špitalu ob Dravi (Spittal an der Drau).
Pričelo se je večeriti, pooblačilo se je in temperatura je vztrajno padala. Razumljivo, glede na to, da sva se vozila globoko skozi avstrijske Alpe. Občasno je tudi pršil dež, a nikoli dovolj, da bi naju zmočilo. Tudi tu na srečo na cestah ni bilo gneče, tako da sva se premikala kar hitro. Vmes sva plačala še en tunel (10 evrov) in okoli sedmih zvečer prispela v hotel, ki sva ga rezervirala dan prej. Imela sva ravno še dovolj časa, da sva skočila v bližnji Spar po večerjo in zajtrk za naslednje jutro ter motor parkirala v podzemni hotelski garaži. Pri rezervaciji prenočišča sva imela kar nekaj težav, saj je bilo že skoraj vse zasedeno, preostala prenočišča pa so bila zelo draga. Preiskala sva več strani in na koncu na Booking-u našla ugodno dnevno ponudbo in rezervirala sobo ob avtocesti. Vedela sva, da ne bova imela časa za ogled Salzburga, zato nisva iskala prenočišča v centru mesta. Ogled Salzburga bo tako počakal do naslednjič 🙂
2. dan: Salzburg – Linz – Česky Krumlov – Česke Budejovice – Tabor – Praga (391 km)
Zjutraj sva se zbudila v sivo, oblačno jutro. Sicer še ni deževalo, vendar je v času, ki sva ga porabila za zajtrk in pakiranje, že pričel pršiti dež. Vedela sva, da je za ta dan v Avstriji napovedan dež, na Češkem pa je bila napoved za sicer oblačno, a suho vreme. Najino prenočišče je bilo južno od Salzburga, tako da sva najprej Salzburg obvozila po obvoznici in se nato po avtocesti odpeljala do Linz-a. Že pred odhodom iz hotela sva se oblekla v dežne obleke, tako da naju dež po poti ni preveč motil. Na srečo je le občasno pršilo in naju dež na poti ni upočasnjeval. Ko sva obvozila Linz, sva se odcepila z avtoceste in pot nadaljevala po lokalnih cestah proti meji s Češko. Kmalu po prečkanju meje sva naletela na prva dela na cesti in zastoje, ki sva jih nato srečevala še ves čas do Slovaške.
Najin prvi postanek na Češkem je bil v mestecu Česky Krumlov. Komaj sva našla prosto parkirano mesto in se peš skozi park sprehodila do centra starega dela mesta. Pozitivno naju je presenetilo, saj je bilo res simpatično in polno lepih in zanimivih pisanih stavb. Videla sva vse od meščanskih hiš pa do cerkva, mlina in gradu. Okoli starega dela mesta teče reka, po kateri se nekateri turisti vozili z najetimi čolni in vsake toliko na brzicah (v zabavo gledalcev z mostov in obrežja) tudi popadali iz njih. Po sprehodu skozi mesto sva se odpravila v bližnji večji kraj – Česke Budejovice, ki je med drugim znan tudi po pivovarni Budweiser Budvar. Na cesti je bilo ogromno gneče, številna dela na cesti in posledično zelo počasen promet. Za tistih nekaj kilometrov sva potrebovala celo večnost in tako v pivovarno prispela prepozno za skupinski voden ogled pivovarne. Z malo prepričevanja sva dosegla, da so nama pustili, da sva se priključila napovedani skupini španskih turistov. Prejela sva liste z angleškim besedilom in sledila skupini po pivovarni. Ogled je bil zanimiv, jezik pa tudi ni bila prevelika ovira. Ogledala sva si proizvodnjo in polnjenje steklenic ter imela možnost poskusiti tudi nefiltrirano pivo, ki še zori.
Na žalost nama je čakanje na ogled in gneče na cestah pobralo precejšnji del popoldneva, tako da sva morala spustiti načrtovan ogled gradu Karlštejn in se odpraviti kar direktno do hotela, kjer sva imela rezervirano sobo. Po poti sva naletela na številna dela na ceste, obvoze in zastoje, tako na regionalnih, kot na avtocestah (za motorje so avtoceste na Češkem zastonj). Zvečer, okoli osmih, sva končno prispela v hotel. Izbrala sva si hotel izven centra mesta, vendar z dobro povezavo z javnim prevozom do centra mesta. Hotel je bil lepo urejen, osebje pa popolnoma zmedeno in zelo slabo organizirano. Ampak dobro, ko sva se končno prebila skozi check-in in iz receptorke izvlekla nekaj osnovnih informacij o okolici hotela, sva se odpravila do trgovine po večerjo. S pomočjo domačinov sva našla trgovino, ki je bila še odprta in tako končno dobila nekaj za pod zob.
3. dan: Praga (0 km)
Soboto sva imela v celoti rezervirano za odkrivanje Prage. Po zajtrku sva se odpravila do avtobusne postaje, ki je bila od hotela oddaljena le nekaj minut peš. Na avtobusu sva kupila vozovnici in se odpeljala do Prage. Končna postaja avtobusa ima tudi metro postajo, tako da sva se z metrojem odpeljala še tri postaje do centra mesta. Stari del Prage sva prehodila po dolgem in počez, si od zunaj ogledala vse glavne znamenitosti. Med drugim sva si ogledala Nacionalni muzej, Smodniški stolp, Stari mestni trg, Astronomsko uro, Venčeslavov trg, Judovsko staro četrt, Mesto hišo in Smetanovo dvorano, Karlov most in Praški grad.
Ves čas sva se morala prebijati skozi nepregledne kolone turistov, ki so zavzeli celo Prago. Bila je namreč sobota, vrhunec poletne sezone, na ta dan pa je potekala tudi parada ponosa, tako da je bil kaos popoln. Praga je sama po sebi zelo lepo mesto, polno čudovitih zgradb in ima poseben šarm. Povzpela sva se tudi na grad, kjer sva si ogledala samo notranje dvorišče in okolico, ki si jo lahko ogledaš brez vstopnice. Za bolj temeljit ogled gradu namreč svetujejo vsaj tri ure časa – toliko časa pa nisva imela. Tudi z vremenom sva imela srečo, saj je bilo sončno in toplo, a vendar ne prevroče, saj je tudi tam dva dni prej padal dež. Presenetile so naju visoke cene hrane in pijače, tako v centru, kot tudi v okolici mesta. V trgovinah so bile cene hrane primerljive z našimi.
Zvečer sva se vrnila v hotel, kjer sva spakirala in splanirala pot za naslednji dan. Skratka, Praga naju je navdušila in vsekakor se bova vrnila še kdaj, ko ne bo tako okupirana s turisti. Za prvi vtis in ogled glavnih znamenitosti mesta pa je bil tudi en dan dovolj.
4. dan: Praga – Kutna Hora – Brno – Bratislava (362 km)
Nedelja je bila namenjena vzhodnemu delu Češke. Na voljo je cel kup znamenitosti, gradov, cerkva, samostanov ipd. Odločila sva se za Kutno Horo, kjer sva si želela ogledati znamenito kostnico. Prago sva obvozila po obvoznici, kjer je promet potekal presenetljivo gladko (res pa je, da je bila nedelja). Pot sva nadaljevala po avtocesti in regionalnih cestah, kjer so se že pojavljala dela na cesti, obvozi in zastoji ter končno prispela na cilj. Kostnico sva našla brez problema, malo večji problem je bilo parkirišče. Ko sva končno parkirala, sva kupila vstopnico in vstopila v kostnico. Skupaj z vstopnico sva dobila še list z opisom cerkve in kostnice. In to v slovenščini! Prijetno presenečena sva si prebrala opis in si ogledala kostnico. Prostor je majhen, ampak res nekaj posebnega. Kar težko si je predstavljati, da so to resnične stare človeške kosti na tisoče ljudi. Srhljivo, ampak hkrati tudi veličastno, saj so res lepo uporabljene kot dekoracija celotne kleti. Imela sva srečo, saj sva se ravno izognila veliki gneči, ki se je nabrala pred vhodom medtem, ko sva si midva ogledovala kostnico.
Odpravila sva se naprej, proti drugemu največjemu mestu na Češkem – Brnu in njegovi znameniti dirkalni stezi. Po nekaj zaprtih cestah in obvozih sva končno našla pravi vhod v dirkališče in si ogledala nekaj motoristov, ki so se vozili po progi. Sonce je kar močno sijalo, tako da se tam nisva zadrževala preveč dolgo in sva nadaljevala pot proti Slovaški. V kolonah sva se vozila mimo del na cestah in končno prečkala mejo. Kot bi odrezal, so se dela na cesti in kolone končale. V Bratislavo sva tako prispela popoldne in brez težav našla hotel. Rezervirala sva hotel, ki je bil zelo blizu obvoznice in hkrati z odlično povezavo do centra mesta z javnim prevozom. Tudi tu je check-in trajal celo večnost, a je bila vsaj gospa na recepciji prijazna in pripravljena pomagati. Prtljago sva natovorila v sobo, se preoblekla in preobula ter se odpravila proti mestu.
Avtobusna postaja je dve minuti peš stran od hotela, avtobus vozi na 15 minut (tudi v nedeljo zvečer) in vožnja do centra traja manj kot 5 minut. Verjetno bi se dalo priti do centra tudi peš, a nisva želela zgubljati časa s pešačenjem po predmestju in iskanjem prave poti. Na recepciji sva dobila zemljevid centra mesta in z njegovo pomočjo sva se sprehodila po starem delu mesta. Bila sva še pod vplivom Prage in naju je presenetilo, kako majhen je stari del mesta Bratislave, v primerjavi s Prago. Po velikosti je primerljiva na primer z Ljubljano. Imela sva več kot dovolj časa za sprehod po starem delu mesta, ogled glavnih znamenitosti, kot so glavni trg, kip delavca, gledališče, promenada ob Donavi ipd. Ostal nama je še čas za večerjo, tako da sva se ustavila v eni od številnih restavracij v starem delu mesta. Po večerji sva se vrnila v hotel brez problema in si odpočila pred jutrišnjo potjo domov.
5. dan: Bratislava – Dunaj – Graz – Maribor – Ljubljana – Branik (513 km)
Za zadnji dan je bilo napovedano slabo vreme, predvsem v območju Gradca. Želela sva se izogniti večjim mestom, saj sva se bala zastojev na obvoznicah. Sicer je bil tudi v Avstriji praznik in dela prost dan, vendar je bilo to še vedno na vrhuncu poletne sezone in vsak dan smo poslušali o kolonah vozil na mejah proti Avstriji. Poleg tega sva v preteklosti že večkrat stala v kolonah na avstrijskih in nemških avtocestah. Bratislavo sva obvozila brez problema in se odpeljala proti Dunaju. Kmalu po prečkanju meje sva se odcepila od avtoceste in pot proti Gradcu nadaljevala po regionalnih cestah. Vreme je bilo tu še sončno in vožnja prijetna, vendar sva se vozila skozi naselja, zato sva se premikala precej počasi.
Kmalu po mestu Wiener Neustadt sva se ponovno priključila na avtocesto. In nedolgo zatem se je nebo popolnoma zaprlo, pred nama so se pojavili temno sivi in črni oblaki. Iskala sva bencinsko postajo, da bi si oblekla dežne obleke in med iskanjem črpalke je začel padati dež. Na srečo sva jo kmalu našla, se ustavila, nekaj malega pojedla (pred tem sva celo pot zaman iskala odprto trgovino) in se oblekla v dežne obleke. V tem času se je na postaji nabralo kar nekaj motoristov, ki so iskali zatočišče pred dežjem. Dež je precej konstantno padal, tako da sva se po približno pol ure odločila, da greva naprej.
Na začetku je šlo v redu, že po nekaj minutah pa je dež začel vedno bolj padati, pred nama je bilo vedno bolj črno in vsi skupaj smo vozili vedno bolj počasi. Kaplje so postajale vedno bolj boleče, ko sva ugotovila, da je začela padati še toča. Na srečo je bila toča drobna, a že taka je bolela. Vedno več avtomobilov je ustavljalo na odstavnem pasu, midva pa sva iskala bencinsko postajo ali izvoz, da bi našla zatočišče pred vedno hujšim neurjem. Čez nekaj kilometrov sva končno zagledala tablo za izvoz in se odcepila od avtoceste. Na srečo je bila takoj po izvozu v križišču bencinska črpalka s pralnico avtomobilov. Vsa mesta pod streho so bila že zasedena z avtomobili, ki so poiskala zatočišče pred neurjem, midva sva se stisnila k enemu od avtomobilov pod streho avtopralnice. Tam sva potem ocenila »škodo« – koliko naju je zmočilo in ugotovila, da je Alenu zmočilo rokavice, meni pa je voda pronicala pod brado in mi zmočila predel vratu. V zavetju sva počakala, da je šlo neurje mimo in se nato vrnila nazaj na avtocesto proti Gradcu.
Imela sva srečo, saj je bilo pred nama modro nebo, z vseh ostalih strani pa je na naju prežalo neurje. Kakšnih 100 km pred Gradcem sva se odcepila z avtoceste in se peljala naprej po regionalni cesti. Proti Sloveniji sva se tako premikala precej cik-cak, ves čas sva pazila na to, da se voziva proti jasnemu nebu in da beživa pred črnimi oblaki. Pot je bila tako daljša in počasnejša, vendar varnejša. Mejo sva prečkala na mejnem prehodu Trate in se pri Lenartu v Slovenskih goricah vključila na avtocesto proti domu. Tudi tu se nisva preveč ustavljala, saj nama je bila nevihta še vedno tik za petami. Po nekaj krajših postankih sva potem pozno popoldne le prišla na Primorsko, kjer se je od Postojne naprej vreme končno razjasnilo in lahko sva upočasnila tempo. Proti večeru sva prispela domov in na večernih poročilih videla, kakšnemu hudemu neurju sva za las ušla. Neurje je v vzhoni polovici Slovenije zalivalo kleti, padala je toča v velikosti breskve (!), sprožili so se plazovi ipd. Glede na to, kako je bolela že mini toča, si nočem niti predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi naju na cesti (ali še huje, avtocesti) ujela tako velika toča… Vsekakor ne bi bilo lepo!
Skratka, za nama je bil lepo preživet podaljšan vikend in na Češko in Slovaško se bova vsekakor vrnila, bova pa to storila v bolj jesenskem ali pomladnem obdobju, ko bodo temperature bolj prijetne in bo na ulicah manj ljudi.
