Pred vami je drugi del potopisa o najinem poročnem potovanju po Iberskem polotoku. V prvem delu ste si lahko prebrali, kako je potekala najina pot od doma pa vse do Granade, v tem delu pa si boste prebrali najino odkrivanje Andaluzije in Portugalske ter malenkost severovzhoda Španije. Če želite, si lahko v fotogaleriji pogledate več fotografij s tega potovanja. V tretjem delu pa si boste lahko prebrali še najino pot preko Pirenejev, odkrivanje Andore ter juga Francije z Monakom in pot preko Italije domov.
5. dan: Granada – Casarabonela – El Burgo – Ronda – Gibraltar – Tarifa (348 km)
Zjutraj sva se zbudila v sončno in toplo jutro in se hitro odpravila na pot, ker sva imela za ta dan planiranih kar nekaj ogledov. Kot vas večina verjetno ve, je ena glavnih znamenitosti Granade palača Alhambra. Midva sva na žalost prepozno ugotovila, da je potrebno vstopnice kupiti že mesece vnaprej in sva doma pred odhodom tako zaman brskala po internetu in iskala proste vstopnice. Poleg tega ogled pobere najmanj pol dneva, tako da sva tega pol dneva raje porabila za ogled drugih znamenitosti Andaluzije, Alhambra pa bo počakala na naslednji obisk. Po avtocesti sva se odpravila proti jugu, kjer sva se kmalu odcepila in pot nadaljevala po lokalnih cestah. Vedno bolj se je oblačilo in nebo je postajalo vedno bolj sivo in mrko. Pričela sva se vzpenjati in temperatura se je pričela nižati, vendar ne toliko, da bi nama postalo mraz. Še vedno so prevladovali nasadi oljk, sem pa tja pa so se še vedno pojavljali nasadi pomaranč, limon in ostalih vrst.
Izza ovinka naju je nato pričakal pogled na belo vasico Casarabonela. Celotna vasica je v beli barvi in jo je zanimivo videti v kontrastu s hribom, na katerem leži. Parkirala sva pred obokanim vhodom v mestece in se odpravila na sprehod po ozkih belih uličicah, ki sestavljajo pravi labirint. Pred odhodom sva se ustavila še v lokalu, kjer sva nekaj popila preden sva nadaljevala pot proti naslednji hribovski vasici El Burgo. Nad nama je bilo nebo popolnoma sivo in ko sva se vzpenjala sva se vozila skozi oblake in meglo. Na srečo ni padal dež, vendar sva ves čas pogledovala proti nebu in čakala, kdaj bo začelo deževati. No, v El Burgo sva prišla suha. Pot je bila res lepa, obkrožala naju je lepa pokrajina, polna pisanih rož in nasadov oljk, čred ovc ter drugih znamenitosti nacionalnega parka Sierra de las Nieves. El Burgo je manjši od Casarabonele, tako da sva si ga hitro ogledala in v lokalni trgovini kupila nekaj za pod zob.
Tudi v nadaljevanju naju je pot vodila naprej skozi nacionalni park, tako da sva uživala že v sami vožnji. Občasno sva imela občutek kot da se voziva po slovenskih ali avstrijskih Alpah, pokrajina je včasih spominjala na npr. Mangart. Gneče ni bilo, prometa je bilo zelo malo. Namenjena sva bila v še en znan kraj – Ronda. Kraj je znan predvsem po ogromnem mostu, ki ima zelo pestro zgodovino in po bikoborbah. Po Barceloni je bil to prvi kraj, kjer lahko rečemo da se je res trlo turistov, predvsem Azijcev. Komaj sva našla špranjo, kamor sva lahko parkirala motor in si pogledala ta mogočni most. Most je znan tudi po tem, da je to najnovejši od treh mostov v mestu (čeprav je tudi ta že iz leta 1793), poleg tega pa tudi največji, saj je med mostom in kanjonom, nad katerim se razteza kar 120 m. Most ima tudi nekaj temačne zgodovine, saj so ga v raznih bojih in vojnah uporabljali tudi za to, da so z njega v prepad metali sovražnike – to sta počeli obe strani. Kot drugod po Andaluziji je bil tudi tu opazen vpliv arabske kulture, ki se pozna predvsem na arhitekturi in okraskih, ogledati si je možno tudi Arabske kopeli iz 13. oz 14. stoletja. Druga največja znamenitost mesta, ki jo je zasnoval isti arhitekt kot novi most, je Plaza te toros de Ronda – najstarejša arena za bikoborbe v Španiji, ki je žal še vedno v uporabi. V njej je urejen tudi muzej bikoborb, ki si ga lahko ogledate. Po ulicah je kar nekaj trgovin s spominki, barov in restavracij.
Po malo kroženja, ker GPS ni imel vrisanih najnovejših cest na tem območju, sva sčasoma le našla pravo pot proti jugu, saj je bil najin naslednji cilj Gibraltar. Vreme se je spreminjalo, v Rondi je bilo tako na primer precej jasno, pot nazaj proti obali pa naju je zopet vodila čez hribe, kjer sva se vozila skozi meglo, ko pa sva se začela spuščati proti obali, se je ponovno razjasnilo. V Gibraltar sva prispela pozno popoldne, brez težav prečkala mejo in se znašla v nekako nenavadnem angleško – španskem okolju. Ne vem, meni osebno palme, sopara in rdeči “double decker” avtobusi z angleškimi registrskimi tablicami nekako ne gredo skupaj… Vozijo kar normalno, po desni strani, tako da s tem ni bilo težav.
Povzdignila sva se na Rock of Gibraltar, od koder je lep razgled nad celotno državo, ožino in v jasnem vremenu naj bi se videlo celo Afriko. No, tisti dan se je nad morjem vila megla, tako da s pogledom na Afriko ni bilo nič. Vseeno pa se je splačalo povzpeti na vrh, saj so naju tam pričakale znamenite gibraltarske opice. Tako kot so o tem pisali že drugi pred nama, so opice res krotke in neustrašne. Midva zanje nisva imela hrane, ker jih je uradno prepovedano hraniti, so jo imeli pa drugi obiskovalci in prav nič se niso bale jesti iz roke. Potrebno pa je paziti na svoje strani, ker so te opice tudi dobre tatice in vam lahko hitro kaj zmanjka. No, po intenzivnem fotografiranju sva se odpravila nazaj v dolino, kjer je ob cesti raslo kar nekaj kaktusov in zanimivega tropskega rastlinja, spomeniki kraljici in zanimive table, ki so opozarjale na živali, ki prečkajo cesto. Med zanimivimi tablami so bile tako opozorilne table za kače in bogomolke. Bližal se je večer in odpraviti sva se morala proti hotelu. Na poti nazaj proti meji sva ponovno prečkala letališko stezo. To zgleda nekako tako kot pri nas zgleda prečkanje železniške proge. Cesta pelje direktno čez letališko stezo, pred in za njo pa so zapornice, ki se po potrebi zaprejo in ustavijo promet.
Ob južni obali Španije sva se peljala mimo kraja Tarifa, ki je najjužnejša točka v Španiji in v Evropi in le nekaj kilometrov naprej ob glavni cesti našla najin hotel. Prijazni receptor naju je presenetil s tem, da je ravno pred par dnevi imel pri sebi celo skupino motoristov iz Slovenije. Namestila sva se v sobi, skočila do bližnje trgovine, si naredila večerjo in utrujena zaspala.
6. dan: Tarifa – Cadiz – Huelva – El Rompido (370 km)
Zjutraj naju je spet pričakalo sonce in tople temperature. Najino prenočišče je bilo od morja oddaljeno le kakih 50 metrov. Med nami in morjem je bila le cesta in pas trave, na kateri so se (le nekaj metrov od vode) pasle krave. Zanimivo, ni kaj. Takoj zjutraj sva se odpravila v mestece Tarifa, kjer sva poiskala najjužnejšo točko. Točka je pravzaprav otoček, ki je s kopnim povezan z neke vrste pomolom. Na otoček sam je vstop prepovedan, ker so na njem vojaki in dostop za javnost ni dovoljen. Zanimivo je, ker je na levi strani pomola Mediteransko morje, na desni pa Atlantski ocean. Tarifa se ponaša tudi z zelo dolgo peščeno plažo (na obali Atlantika), kjer je precej vetrovno in zato zelo privlačno za različne surferje.
Po ogledu sva se odpeljala naprej ob južni obali proti zahodu. Receptor nama je priporočil cesto tik ob obali, ki naju je peljala skozi nekaj majhnih letovišč. Prav prijetno se je bilo voziti ob morju in opazovati dolge peščene plaže in redke turiste (glavna sezona se na koncu aprila seveda še ni začela). Na srečo je to pomenilo tudi manj prometa in bolj prijetno vožnjo. Med potjo sva si ogledovala številne vetrovne elektrarne, žive meje iz kaktusa, krave, ki se pasejo ob morju, nabirala školjke na peščenih plažah, se na njih ustavila in pomalicala ipd.
Ko se je obalna cesta končala sva zavila nazaj na glavno cesto, ki naju je pripeljala do mesta Cadiz, ki se nahaja na jugozahodu Španije. Je kar malo večje mesto, tako da sva se peljala skozi njega, obvozila stari del, se ustavila ob morju in si ogledala nekaj ogromnih fikusov in drugih zanimivih rastlin ter nekaj zanimivih cerkvic in ogromnih mošej. Cadiz je lociran prav na konici polotoka, tako da sva se na poti iz mesta peljala čez dolg most, ki naju je pripeljal nazaj na celino. Od tam sva se po avtocesti odpravila proti najini naslednji destinaciji – mestu Huelva, ki je znano po ogromnih nasadih jagod. Med nama in Huelvo je bil ogromen nacionalni park, preko katerega vožnja ni mogoča, tako da sva morala narediti velik ovinek in se peljati prav mimo Seville, ki je največje mesto v Andaluziji. O njej sva prebrala, da je čudovita za ogled, a hkrati najbolj nevarna, saj naj bi bilo tu največ tatov in roparjev.
No, midva tako ali tako nisva imela časa za ogled in sva Sevillo le obvozila in nadaljevala pot proti zahodu. Par kilometrov naprej se je pred nama pojavil ogromen črn oblak, ki ni obetal nič dobrega. Ustavila sva se na bencinski postaji in poskusila ugotoviti, kam se oblak premika. Če bi pot nadaljevala po avtocesti, bi zavila direktno pod ta oblak, ki je napovedal vsaj hud naliv, če ne že točo. Zato sva se odločila in se odcepila na lokalno cesto v smeri stran od oblaka. Oblak sva tako uspešno obvozila in se kar lep poti peljala po lokalnih cestah skozi vasice in mimo polj. Tu ni bilo več toliko nasadov oljk in pomaranč ampak so se začeli pojavljati nasadi jagod. Peljala sva se mimo Huelve v nekaj kilometrov oddaljen kraj El Rompido, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Rezervirala sva si sobo v odmaknjenem hotelu, sredi borovega gozdička, ki so ga vsi hvalili po tišini in miru.
Ravno na ta dan se je v hotelski restavraciji v sosednji stavbi odvijalo praznovanje birme/obhajila nekaj lokalnih otrok, tako da je bilo povsod polno otrok in lepo urejenih staršev in sorodnikov. Mirno seveda ni bilo, vendar se je do večera, ko sva šla spat, umirilo. Želela sva tudi nekaj pojesti, zato sva vprašala lastnika, če je možno v restavraciji kaj pojesti, kljub temu, da je tam potekalo praznovanje. Povedali so da seveda ni problema, nama dali mizo v kotu na terasi in z zelo prijazno natakarico, ki ni govorila niti besede angleško sva se dogovorila za paello in pijačo. Prinesli so nama še predjed z lokalnimi sestavinami – prekajena riba z jagodno omako in vloženimi mini pomarančami. Zelo okusno, vsa pričakovanja pa je presegla paella, ki je bila res odlična. Obstaja veliko vrst paelle, vsaka regija ima svojo različico. Ta je bila samo z morskimi sadei in zelenjavo. Sita kot boben sva se vrnila v sobo, kjer sva zadovoljna zaspala.
7. dan: El Rompido – Cartaya – Castro Marim – Vila Real de Santo António – Tavira – Olhão – Lizbona (384 km)
Zjutraj sva se polna pričakovanj takoj odpravila na pot, saj naju je ta dan čakal jug Portugalske, ki velja za nekaj posebnega. Vrnila sva se na glavno cesto in po njej ob nasadih jagod prevozila še teh nekaj zadnjih kilometrov do meje s Portugalsko. Mejo predstavlja reka, tako da sva na Portugalsko prispela čez most. Na drugi strani mosta naju je čakalo nekaj zmede s cestninami, saj se je bilo treba ustaviti in nekako registrirati kot turist za namene kasnejšega cestninjenja. Na tem postajališču je bilo parkiranih kar nekaj avtomobilov in nihče ni vedel, kaj je pravzaprav potrebno narediti in kdo mora narediti kaj. Tako da sva po nekaj časa obupala in se odpeljala naprej ter upala, da nisva v kakšnem prehudem prekršku. Na celotni poti po Portugalski nato s tem nisva imela problemov, tako da je bilo očitno vse v redu. 🙂
Že par kilometrov čez mejo naju je pričakalo majhno mestece Castro Marim, kjer sva se sprehodila po vročih ulicah in že začela iskati senco. Zanimivo je bilo, da je bilo takoj čutiti razliko s španskimi vasicami, veliko več je bilo ploščic po tleh in po stenah stavb – nekatere so bile v celoti obložene s pisanimi keramičnimi ploščicami. Mestece ni preveč turistično in se je bilo prav lepo sprehajati po njem, po glavnem trgu, do cerkvice na njem in od spodaj sva občudovala še grad, ki se je bohotil nad mestecem. Le nekaj kilometrov južneje sva se ustavila še v kraju Vila Real de Santo António, ki je bil malenkost večji in bolj obljuden. Parkirala sva ob vodi in se sprehodila do glavnega trga v mestu, ki je zgrajeno v obliki sonca s sončnimi žarki. Na trgu je bilo kar nekaj trgovinic in lokalov, nekaj dreves oblečenih v pletene “oblekice” in na splošno prijetno, sproščeno vzdušje. Izbrala sva si enega od lokalov, kjer je Alen pil kavo, jaz pa sem si privoščila sveže iztisnjen pomarančni sok iz lokalnih pomaranč. Po osvežitvi sva se odpeljala naprej po obalni cesti ob južni obali Portugalske.
Naslednji postanek je bil v kraju Tavira. Spet gre za manjše obmorsko mesto, po katerem sva se sprehodila in si ga ogledala. Vmes sva se peljala že skozi številna mesteca in letovišča, ki so bila tu nekoliko bolj obljudena kot na jugu Španije. Bila sva že malo lačna in se odločila, da se v naslednjem mestecu nekje ustaviva in poiščeva restavracijo, kjer bi lahko pojedla nekaj tipičnega za to regijo. Naslednje mestece je bilo tako Olhão, ki je znano predvsem po ogromni ribji tržnici. Ko sva jo končno našla, sva na žalost ugotovila, da je bila zaprta. Gre za veliko pokrito tržnico, ki pa obratuje le ob določenih dnevih in urah. No, okoli tržnice se je kar trlo lokalov in restavracij, a ker je bil ravno čas kosila, so bile vse polno zasedene.
Po dolgem iskanju sva končno dobila prosto mizo, ki je bila na žalost v notranjosti restavracije, blizu kuhinje, kjer je bilo vroče kot hudič. Tudi tu so nama prinesli predjed, ki je nisva naročila (niti je ne zaračunajo), in sicer lonček oliv z začimbami in neke vrste ribji namaz iz sardin ter popečen kruh in maslo. Vse skupaj je bilo zelo dobro in sva z veseljem zmazala. Tako sva lažje počakala na glavno jed (mešani morski sadeži v paradižnikovi omaki), na katero sva čakala zelo dolgo. Jed je bila zelo dobra, a zelo zahtevna za jesti, ker nisva ravno strokovnjaka za odpiranje rakovih klešč in podobno. Po nekaj matranja in packanja sva le uspela pojesti vse in se tudi najedla. Ugotovila sva, da so Portugalci lahko zelo glasni, podobno kot Italijani v naših restavracijah. Po kosilu sva se odpravila proti severu, kjer je bilo že popoldne, pred nama pa še dolga pot do Lizbone.
Pot do Lizbone sva prevozila po avtocesti in lokalnih cestah. Najkrajša pot je vozila po notranjosti Portugalske, kjer sva se vozila po bolj ali manj pusti in nenaseljeni pokrajini, zato nama je hitrejše napredovanje po avtocesti kar ustrezalo. Avtoceste so lepo urejene, s prijetnimi počivališči in dovolj pogostimi bencinskimi postajami. Imela sva samo eno neprijetno izkušnjo, ko nama na eni od cestninskih postaj nobena od kreditnih in debetnih kartic ni prijela, midva pa sva bila brez gotovine. Takrat nama je prijazna uslužbenka izdala račun, ki sva ga morala poravnati v sedmih dneh. Poravnala sva ga že isti dan, na eni od kasnejših cestninskih postaj, tako da ni bilo nobenega problema. Pozorna sva morala biti samo na to, da je bila cestninska postaja od pravega podjetja, ker za avtoceste skrbi več različnih podjetij.
Ko sva se bližala Lizboni se je na cesti začela nabirati gneča. V mesto sva prišla preko mosta, za katerega je bilo potrebno plačati cestnino. Kljub temu da je bilo za plačilo cestnine na voljo cela vrsta okenc, se je nabrala dolga kolona. Na srečo se je po plačilu promet zopet umiril in v miru sva prevozila Lizbono in po manjšem izgubljanju našla tudi najin hotel. Najbolj zanimivo pri tem hotelu je bilo, da je imel podzemno garažo, do katere je vodilo dvigalo za avtomobile, v katerega si zapeljal kar s ceste. Ker je bila ura že pozna in ni bilo nikjer v okolici odprte trgovine sva šla spat kar brez večerje. Tolažila sva se s tem, da imava pri tem hotelu v ceno vštet tudi zajtrk in da bova naslednje jutro nadoknadila 🙂
8. dan: Lizbona – Cabo da Roca – Sintra – Porto (392 km)
Po slabše prespani noči zaradi neprestanega hrupa na hodniku (najina soba je bila na žalost ravno zraven zelo glasnega dvigala) in enega neutolažljivega glasnega dojenčka sva se le odpravila na zajtrk. Seveda sva vse nočitve izbirala med tistimi cenejšimi, tako da je bil tudi zajtrk temu primeren. Vseeno sva se fajn najedla, do konca spakirala in se s pomočjo avto-dvigala ponovno vrnila na cesto. Preračunala sva, kdaj približno se konča jutranja prometna konica in se na pot odpravila, ko se je promet razredčil. Zjutraj je bilo lažje, kot prejšnji večer, saj je bilo svetlo in ni se nama mudilo. Tako sva brez večjega problema zapustila mesto in se spustila proti obali. Najin prvi cilj dneva je bil Cabo da Roca, kjer je najzahodnejša točka Portugalske in celinske Evrope.
Med spuščanjem proti obali se je promet močno razredčil, vozila sva se po podeželju, skozi gozdove in prispela do parkirišča pred Cabo da Roca. Vstopnine ni bilo, tako da sva se sprehodila do spomenika, ki označuje najzahodnejšo točko ter si ogledala klife, ki se strmo spuščajo v Atlantski ocean. Vreme je bilo lepo, toplo, brez oblačka, poleg naju pa je bilo tam tudi kar nekaj turistov. Presenetljivo veliko je bilo zopet azijcev, ki so bili v organiziranih večjih skupinah. Zaradi tega sva potrebovala kar nekaj časa, da sva prišla na vrsto za fotografiranje pred spomenikom, saj so se azijski turisti slikali z vseh možnih zornih kotov, fotoaparatov, sami, s prijatelji ipd. No, ko sva si ogledala vse, kar je bilo na voljo, sva se odpeljala naprej.
Le nekaj kilometrov naprej sva se želela ustaviti še v znamenitem mestu Sintra, ki je znan po svoji lepi in barviti arhitekturi. Temperatura se je dvigala in je že presegala 30 stopinj, tako da nama je bilo pod opremo že kar vroče. Ob vhodu v mesto naju je čakalo neprijetno presenečenje v obliki zastojev na cesti. V mestu je bilo toliko turistov, da je nastala več kilometrov dolga kolona vozil. V tej vročini se seveda ni bilo prijetno cijaziti v koloni, zato sva se ob prvi priliki ustavila in parkirala, kjer sva našla ozek prostorček za motor. Seveda to ni bilo čisto v centru mesta, amapak že kar nekaj prej. Vseeno sva raje parkirala tam in se peš odpravila proti centru, saj sva bila peš precej hitrejša od počasno premikajoče se kolone vozil na cesti.
Do središča sva prišla že prepotena in se sprehodila po ozkih peš uličicah, se ustavila v nekaj trgovinah s spomniki (ki so jih ulice polne), se malo prerinila med hordami turistov in se malo povzpela nad mesto. Ko sva vprašala enega od domačinov, kje se pride do najbolj znamenite stavbe v Sintri, ki sva jo občudovala tudi z vseh razglednih in spominkov, je povedal, da je potrebno nadaljevati pot v hrib, da bo pot trajala okoli pol ure in da naj imava s sabo zaradi vročine veliko vode. Ob tem podatku naju je minila volja do takega vzpona, ker je bilo pod opremo že tako vroče, s sabo sva morala vlačiti še čelade, vode nisva imela… Tako da sva se odločila da si raje še malo ogledava ta stari del mesta in se vrneva k motorju.
Pot iz mesta ni bila tako zagužvana, čeprav sva še vedno večkrat obstala v zastoju. Končno nama je uspelo priti iz mesta, poiskala sva bencinsko črpalko, tankala in si kupila vodo ter nadaljevala pot proti severu. Današnji končni cilj je bil Porto, ki sva si ga res želela ogledati, tako da sva večino poti proti severu odpeljala kar po avtocesti. Vmes sva se malo peljala tudi po lokalnih cestah, a se nisva preveč ustavljala, zato da sva bila zgodaj popoldne že v Portu. Tudi tokrat je bilo najino prenočišče rahlo izven mesta (na tak način sva seveda lahko dobila tudi cenovno bolj ugodna prenočišča), tik ob obvoznici mesta. Poiskala sva pravi naslov (brez GPS-a bi bila večkrat čisto nebogljena, predvsem pri iskanju prenočišč), se namestila v sobo in lastnico vprašala o napotkih za pot do mesta. Metro postaja je bila od prenočišča oddaljena le par minut hoje in metro naju je v približno 10 minutah pripeljal v center mesta.
Izstopila sva na glavnem trgu in se sprehodila proti pristanišču in reki. Porto se nama je takoj prirasel k srcu, saj ima res posebno vzdušje in je polno lepih zgradb. Z užitkom sva hodila po ulicah, si ogledovala zanimive hiše in ostale stavbe in počasi prispela do reke, kjer so najbolj znani prizori Porta. Na najino veselje mesto ni bilo preplavljeno s turisti in sva si v miru ogledala, kar sva si želela. Sprehodila sva se ob obrežju, prečkala most in z druge strani mesta, kjer je večina vinskih kleti in s te strani občudovala še sončni zahod nad mestom. Med potjo nazaj sva se ustavila še na pijači in si vzela nekaj za pod zob. Cene so bile kar visoke, čeprav sva poiskala lokal, ki ni bil preveč centralno lociran. Hrana je bila v redu, ni pa bila tako dobra kot v Španiji. Zvečer sva se brez težav vrnila na metro in hotel.
9. dan: Porto – Chaves – Colinas de Trasmonte – Benavente – Peñafiel – San Esteban de Gormaz (589 km)
Zjutraj sva se že zgodaj odpravila na pot, saj je bila pred nama kar dolga pot. Ta dan sva morala prevoziti pol poti do Andore. Iz Porta sva se odpeljala proti vzhodu, proti meji s Španijo. Po nekaj časa vožnje po avtocesti sva se le-te naveličala in se odcepila na lokalno cesto. Vozila sva se po hribovitem področju, kjer je bilo hladneje in se občasno ustavila in občudovala okolico. V kraju Chaves sva se ustavila še v trgovini in se okrepčala. Še zadnjič pred odhodom iz Portugalske sva si privoščila najino najljubše portugalsko pecivo, “pastel de nata” – gre za nekakšno skodelico iz listnatega testa, polnjeno z vanilijevo jajčno kremo. Za prste polizat’! 🙂
Po lokalni cesta sva nato kmalu prečkala mejo s Španijo in nadaljevala z vožnjo proti vzhodu. Še vedno sva se vozila po avtocesti in po lokalnih cestah. Med vožnjo po lokalni cesti sva po naključju peljala skozi vasico Colinas de Trasmonte, kjer sva opazila cel hrib, poln hišk, vkopanih v hrib. Zgledalo je približno tako, kot da sva se znašla v Tolkienovi zgodbi o Hobitih. Ustavila sva se in jih malo raziskala. Izkazalo se je, da so to večinoma shrambe oziroma kleti, čeprav so nekatere imele tudi dimnike, iz nekaterih se je celo kadilo. Vse skupaj je bilo poraščeno z visoko travo in polno ivanjščic, maka in ostalih cvetlic, tako da je bil res lep prizor. Po prihodu domov sva eno od fotografij teh votlin objavila tudi na Instagramu in zdelo se nama je zanimivo, ker se nama je oglasil lokalni prebivalec, ki je povedal da je to na sliki vinska klet njegovega očeta. Tako sva zvedela, za kaj se uporabljajo in hkrati pridobila vodiča ob naslednjem morebitnem obisku. 🙂
Dlje proti vzhodu kot sva se peljala, bolj se je pokrajina spominjala. Vedno več je bilo polj in obdelanih površin, prostrane ravnine z občasnimi hribčki, začeli pa so se pojavljati vedno večji vinogradi in ogromne vinske kleti ob cesti. Občasno sva se v kakšnem mestu ustavila in malo sprehodila, v kraju Peñafiel sa se tako povzpela tudi na grad, ki se je bohotil nad mestom. V njem je celo razstava o pridelovanju vina v tej vinorodni pokrajini, vendar je bil na žalost možen le voden ogled in še to le v španščini, tako da se nama ni zdelo smiselno in sva se raje odpeljala naprej.
Proti večeru sva prispela v majhno vasico San Esteban de Gormaz, kjer sva imela rezervirano sobo v majhnem B&B v lepi kamniti vasi. Od vseh prenočišč na tej poti je bilo to verjetno najbolj prijetno, najlepše urejeno in vsekakor najbolj mirno. Poznalo se je, da nisva v turističnem okolju in sva tako za manj kot 50 EUR na noč (za oba skupaj) dobila res lepo prenočišče. Razpakirala sva, se preoblekla in se odpravila odkrivati kamnito vasico, ki je bila polna ostankov iz časov rimskega kraljestva. Tudi tu se je poznalo, da ni še glavna turistična sezona in restavracije in bari so bili zaprti. Na srečo sva našla majhno lokalno trgovino par minut pred zaprtjem in si hitro nabavila hrano za večerjo. Zvečer sva se utrujena veselo najedla in zaspala za naslednji dan, ko je bila pred nama pot do Andore.
