V tem delu je predstavljen še zadnji del najinega poročnega potovanja, in sicer pot preko severa Španije, skozi Andoro in preko Azurne obale ter severne Italije domov. O začetku poti si lahko preberete v prvem in drugem delu, več fotografij pa si lahko ogledate v fotogaleriji.
10. dan: San Esteban de Gormaz – Tarazona – Huesca – Andorra la Vella – Ordino (565 km)
Zbudila sva se v jutro brez oblačka in se zgodaj odpravila na pot, ker naju je čakal drugi del tranzita do Andore. Temperature so bile nižje kot na jugu in ob obali, vendar še vedno prijetne – okoli 20 stopinj. Tudi ta dan sva se vozila tako po lokalnih cestah kot po avtocestah. Med potjo sva se ustavila še v kraju Tarazona, kjer sva se sprehodila po mestecu in si od zunaj ogledala njihovo ogromno katedralo in nato nadaljevala pot proti severovzhodu.
Pokrajina nama je bila bolj pri srcu kot tista na jugu polotoka, vse je bilo bolj zeleno, okoli naju so bile velika polja in njive oljne repice in drugih rastlin, nasadi trt so bili vedno bolj redki, pojavljale pa so se velike zaplate regrata in maka, tako da je bilo vse skupaj precej bolj pisano. Pred nama so se začeli dvigovati visoki vrhovi Pirenejev, saj sva se vozila vzdolž njihovega vznožja proti vzhodu.
Takoj čez mejo so številni bencinski servisi, velika nakupovalna središča, že čez nekaj kilometrov pa je glavno mesto Andora. Presenetila naju je gneča na cestah v mestu, saj sva stala v koloni pred vsakim križiščem. Oddahnila sva si, ko sva se prebila skozi mesto in se odpeljala še par kilometrov naprej, v kraj Ordino, kjer sva imela rezervirano sobo za dve noči. Hotel sva hitro našla, vendar je bila recepcija zaprta, na telefonsko številko pa se ni nihče javljal. Odpravila sem se še v sosednjo restavracijo in na srečo so nekako povezani in so mi oni poklicali receptorko, ki je prišla čez par minut.
Glede na to, da Andora leži med Španijo in Francijo, sem pričakovala, da bodo znali tudi francosko, a so govorili le špansko. In seveda nič angleško. No, nekako smo se sporazumeli, motor sva parkirala v njihovo garažo in se namestila v sobi. Zvečer sva se še sprehodila po mestecu in se odpravila na večerjo. Izbrala sva manjši lokal, kjer so stregli tudi hrano in si naročila njihove burgerje. Od receptorke in natakarjev nisva uspela zvedeti nobene andorske specialitete, ponujali so nama samo španske, tako da sva končala na burgerjih. Sta bila pa vsaj res dobra. Imela sva prvi umirjen večer po dolgem času, saj sva imela naslednji dan rezerviran za počitek in ogledovanje Andore.
11. dan: Ordino in Andorra la Vella (0 km)
Zjutraj sva se po dolgem času zbudila v umirjeno jutro, saj sva si ta dan rezervirala za lenarjenje in počitek. Izbrala sva si hotel, ki naj bi imel vključen tudi spa oddelek, ampak se je na koncu izkazalo da je s tem mišljen bazen, jaccuzzi in savna v sosednjem športnem centru. No ja, imela sva zastonj vstop, tako da sva se odločila, da ga bova izkoristila. Dopoldne sva se z avtobusom odpravila do glavnega mesta. V nekaj minutah sva prispela v center in se sprehodila po njem. Na splošno nama je bila arhitektura v celotni državici bila zelo všeč, saj so hiše večinoma grajene iz kamnov, zaradi česar imajo naselja poseben videz. Prav zaradi tega sva bila nad glavnim mestom nekoliko razočarana, saj je center mesta pravzaprav samo en ogromen šoping center.
Stari del mesta je zelo majhen, večino mesta predstavljajo prometne ulice, polne raznovrstnih “duty free” trgovin, ki prodajajo elektroniko, tobačne izdelke in ostale izdelke. Sprehodila sva se še skozi park, po dolgem iskanju končno našla trgovino s hrano, jo nakupila in se popoldne vrnila nazaj v Ordino, kjer sva imela hotel. Popoldne sva preživela v spa-ju, kjer le ni bilo tako slabo, kjer sva imela jaccuzzi in savno samo zase. Zvečer sva si pripravila še večerjo, spakirala in preživela umirjen večer. Že prejšnji dan sva izkoristila priliko in oprala nekaj perila, saj sva vedela, da bo imelo dovolj časa, da se posuši.
12. dan: Ordino – Port d’Envalira – Limoux – Arles (400 km)
Ta dan naju je čakala vožnja preko preostanka Andore, Pirenejev in nato preko jugovzhoda Francije, vse do mesteca Arles. V Arles sva želela priti pozno popoldne, saj naju je prejšnjič očaral in sva želela imeti nekaj ur za njegov ponovni ogled. Zjutraj sva tako odrinila proti Franciji. Potovanje preko Andore tako ali tako ni zahtevna, saj po njej teče samo ena glavna cesta, ki vodi od Španije do Francije. Vzpenjala sva se vedno višje, kar je poznalo tako po pokrajini kot po temperaturah zraku. Počasi so se ob strani pričela smučišča in občasne zaplate snega. Gneče ni bilo, pozimi pa je tu gotovo zelo živahno.
Andora je znana tudi po nizkih cenah bencina, tako da sva po poti še tankala. Ob cesti so bile tudi trgovine s spominki, alkoholom, elektroniko, tobačnimi izdelki in podobno. V eni od trgovin sva se ustavila in kupila nekaj mini spominkov. Postalo je že pošteno mraz, poleg tega pa je še pričelo rahlo deževati, zato sva se hitro odpravila naprej, proti meji s Francijo. Vedela sva, da je mejo mogoče prečkati na dva načina – preko najvišjega prelaza v Pirenejih ali pa skozi plačljiv tunel pod goro. Vreme ni bilo tako zelo slabo, zato sva se odločila za prelaz. Vse okoli naju je snežilo in obkrožali so naju zasneženi vrhovi Pirenejev. Za nekaj avtomobili sva se počasi povzpela na vrh prelaza, kjer je naletaval sneg.
Na vrhu prelaza Port d’Envalira naju je pričakalo nekaj bencinskih postaj, kjer sva se za prvo silo pogrela s toplimi napitki iz avtomata, malo poslikala in se spustila v dolino. Prelaz se nahaja na višini 2.408 metrov, s spuščanjem pa je počasi začela naraščati tudi temperatura. Tik pred mejo sva se peljala še skozi mestece Pas de la Casa, ki je zopet spominjalo na ogromen šoping center, s tem da je imel ta še celo vrsto bencinskih črpalk. V mestu je bilo tudi ogromno ljudi in avtomobilov, tako iz Andore, kot tudi iz Francije. Presenetilo naju je število avtomobilov tudi na meji, ki je le par kilometrov od omenjenega mesteca. Za izhod iz Andore še ni bilo take kolone, za vstop v Andoro pa se je vila več kilometrov dolga kolona. Kot rečeno je to mejni prehod sredi Pirenejev, na francoski strani je daleč do prvega večjega mesta, zato naju je presenetilo, koliko Francozov se je ravno na ta dan (ki ni bil noben praznik ali kaj podobnega) odpravilo v Andoro.
Tam sva nadaljevala spust po francoski strani Pirenejev, kjer naju je GPS peljal po nekih stranskih cesticah čez podeželje. Na srečo sva se oddaljila od gora in slabega vremena, ki se je tam zadrževalo in nadaljevala pot po toplem soncu. Pokrajina pod Pireneji je bila res lepa, gorska, z zelenimi travniki polnimi regrata, občasnimi vasicami in zelo malo prometa. Čez nekaj časa sva se pripeljala do mesta Limoux, kjer sva si kupila nekaj za pod zob, poiskala počivališče in tam v miru pojedla. Pot sva nato nadaljevala deloma po avtocesti, deloma po lokalnih cestah. Ko sva se spustila do obale je začelo močno pihati, tako da sva upočasnila in se bolj počasi peljala mimo mesta Montpellier, kjer se je veter umiril in popoldne prispela v Arles. Tu sva bila nastanjena v enem od hotelov mreže Ibis, ki ima ugodne cene in hotele, locirane na obrobjih mest, običajno ob obvoznicah, kar nama zelo ustreza.
Parkirala sva, se namestila v sobi, preoblekla, pozanimala na recepciji o najbližji poti do centra mesta in se odpravila tja. Do centra mesta sva potrebovala okoli 15 minut peš, tako da ni bilo nobenega problema. V centru mesta Arles kraljuje rimska arena, ki je res čudovita. Celotno središče mesta je zelo simpatično in očarljivo, ozke ulice, stare stavbe, lokali in trgovinice s spominki malo spominjajo na recimo Piran, vendar jim Arena da še dodaten poseben učinek. Po večernem sprehodu sva se vrnila v hotel, po poti sva si kupila še nekaj za pod zob in nato v hotelu med drugim celo kuhala torteline na gorilniku v kopalnici 🙂
13. dan: Arles – Sainte Maxime – Cannes – Èze – Monaco – Menton (327 km)
Pred nama je bil dan uživaške vožnje po Azurni obali. Ta del sva sicer že poznala iz enega od prejšnjih potovanj (več o njem si lahko preberete tukaj), vendar sva si ga želela še enkrat bolj v miru pogledati. Tokrat sva si izbrala bolj obalni del, torej dejansko vožnjo ob Azurni obali, saj sva si prejšnjič ogledala bolj notranjost. Spustila sva se do obale in se po obalni cesti peljala proti najbolj znanemu kraju na Azurni obali – Cannes. Na obalni cesti ni bilo gneče, zagužvalo se je le v enem mestecu, kjer so ravno potekala dela na cesti, a sva se gneči kmalu izognila in uživala v sproščeni vožnji ob morju. Vreme je bilo oblačno in zato verjetno ni bilo take gužve, medtem ko je poleti ob lepih vikendih slika verjetno popolnoma drugačna.
Občasno sva se na kakšni lepi plaži ali razgledni točki ustavila in malo poslikala ter uživala v razgledu. Počasi sva se pripeljala do Cannes-a, kjer se je promet seveda zgostil. Med vožnjo skozi mesto sva ugotovila, da se bo že čez dva dni začel tam odvijati vsakoletni znameniti filmski festival. Zaradi tega je bilo celotno mesto zabasano s turisti, tako da sva se samo počasi peljala skozi celotno mesto in nadaljevala poti proti zahodu. Nici sva se želela izogniti, zato sva jo obvozila po obvoznici in se spustila v majhno umetniško vasico Èze.
Gre za vasico visoko na klifih nad Nico in Azurno obalo. V zadnjem času je postala zelo popularna, tako da sva komaj našla parkirno mesto na parkirišču in se odpravila ne sprehod po vasici. V njej se nahajajo različne umetniške trgovinice, lokalčki in restavracije in na žalost tudi trume, predvsem nevljudnih azijskih, turistov. Na vrhu vasice je cerkvica, obkrožena z botaničnim vrtom, za katero je potrebno plačati vstopnino. Midva sva bila otovorjena z jaknami in čeladami, tako da sva ta ogled spustila, predvidevava pa, da je z vrha lep pogled na Nico in Azurno obalo. Tik pod vhodom v vasico se nahaja prestižen hotel, kjer je ravno takrat potekal nek glamurozen dogodek, saj so se pred vhodom zbirali zelo elegantno oblečeni mladeniči in mladenke. Maturantski ples mogoče?
Le nekaj kilometrov naprej sva zapeljala že v novo žepno državo – Monako. Po Monaku sva naredila nekaj krogov, si ogledala del mesta, po katerem potekajo dirke Formule 1. Ogledovala sva si vse bahaške hotele in igralnice ter ostale imenitne zgradbe. Po nekaj zgrešenih odsekih sva naredila še par krogov in zapustila Monako. Odpeljala sva se proti zadnjemu prenočišču na poročnem potovanju, ki naju je čakal v Mentonu, kraju tik pred mejo z Italijo. Tudi tu sva najcenejše prenočišče z garažo našla v hotelu verige Ibis, le da sva bila s tem precej manj zadovoljna kot s prejšnjim. Ni bil tako urejen, čeprav je bil dražji. Parkirala sva in se peš odpravila do centra mesta.
Bila sva lačna, tako da sva se najprej sprehodila po centru mesta, kjer so številne restavracije, in se v eni ustavila in naročila morsko večerjo. Bila je dobra, a glede na ceno in velikost porcije, bi se dalo marsikaj izboljšati. 🙂 Po večerji sva se sprehodila po ozkih uličicah v centru mesta, ki naju je pozitivno presenetilo. Lepo se je bilo sprehajati po kamnitih ulicah, našla sva še nekaj cerkvic in uživala v razgledu na morje in palme. Menton je sicer znan po agrumih, a se tistih par dreves pomarančevcev ni moglo primerjati s tem, kar sva videla v Španiji. Nazaj proti hotelu sva se vrnila po promenadi ob plaži.
14. dan: Menton – San Remo – Branik (679 km)
Zadnji dan naju je seveda čakala vožnja preko Italije do doma. To pot sva že večkrat prevozila, tako da sva vedela, kaj naju čaka. Prvi del poti, ki je najbolj prijeten, sva prevozila po lokalnih cestah, nato pa se do doma odpeljala po avtocesti. Že nekaj 100 metrov naprej od hotela sva prečkala mejo in se po lokalni obalni cesti peljala po Italijanski rivieri. Tudi tu sva se že peljala, vendar v kontra smer.
Vozila sva se po obali, prometa ni bilo, občasno sva se ustavljala na kakšni lepi plaži ali simpatični vasici. Peljala sva se tudi skozi najbolj znan kraj na tej obali – San Remo, ki je znan predvsem po največjem italijanskem glasbenem festivalu, ki se tam odvija vsako leto. V svoji osnovi pa je tudi San Remo letovišče, tako kot ostala mesta ob obali. V tem obdobju so bolj zapuščena, kljub temu da je bil vikend, je bilo na plažah le nekaj surferjev, ki so izkoristili vetroven dan.
Ko sva se naveličala vožnje ob obali, sva se priključila na avtocesto in se naslednjih 500 kilometrov peljala mimo Genove proti Benetkam in domu. Pozno popoldne sva brez večjih težav prispela do doma, tudi vreme je zdržalo, čeprav je bil napovedan dež. Tako se je po dveh tednih zaključilo tudi najino poročno potovanje.
V teh dveh tednih sva si tudi tokrat ogromno ogledala in poročno potovanje preživela po svojem okusu. Kot vedno je bilo tudi tokrat premalo časa za podrobno odkrivanje samo enega območja in sva si tako na hitro ogledala večje področje. Pri časovno omejenih potovanjih je namreč problem tranzit, saj gre za ogled bolj oddaljene destinacije kar nekaj časa za pot tja in nazaj, pa tudi če uporabiš trajekt ali avtoceste.
Zelo sva bila zadovoljna z izbiro termina in lokacije, saj je bilo vreme idealno, izognila pa sva se tudi poletni gneči. Izkoristila sva priliko za daljše pomladne počitnice, ki je sicer nimava. Najbolj naju je očarala Andaluzija in Algarve, zelo pri srcu nama je bil tudi Porto. Všeč nama je bil tudi sever Španije, ki ni tako značilen in ni naša prva asociacija, ko pomislimo na Španijo. Ob naslednji priliki se bova tako na jug najbrž odpravila z letalom in se tam zadržala dalj časa. Na seznamu destinacij, ki bi si jih v prihodnje rada podrobneje ogledala je seveda tudi še Barcelona. Planov za prihodnost nama skratka ne manjka 🙂
