Pred nama je bil lep, sončen zimski dan. V obmorskih krajih je bilo napovedanih celo 15 stopinj, kar je za začetek februarja zelo prijetna temperatura. Tako sva se odločila za krajši izlet na bližnjo italijansko obalo.
Dopoldne sva se odpravila proti Sesljanu (Sistiana), ki je od Branika oddaljen le dobrih 20 kilometrov. Sesljan je, prav zaradi svoje bližine slovenski meji, prebivalcem naših krajev poznan predvsem kot poletno kopališče. Tja se pogosto odpravijo na enodnevni izlet na plažo. Midva se v februarju tja seveda nisva odpravljala na kopanje ampak malo morskega zraku, lepega razgleda in sprehoda ob morju.
V Sesljanu sva se pripeljala do zaliva, parkirala ob morju in se sprehodila po pomolu. Uzivala sva na soncu, pogledu na morje ter zvokih valov, ki butajo v valobran. Na soncu je bilo prijetno toplo, temperatura se je povzpela celo do 20 stopinj. Sprehodila sva se še v sosednji zaliv, kjer so v nekdanjem kamnolomu v zadnjih letih uredili nadstandardno letovišče – Portopiccolo (kar v italijanščini pomeni majhno pristanišče).
Ustvarili so tako rekoč mesto v malem, s številnimi apartmajčki, nekaj bari in restavracijami, trgovinami itd. Celotno letovišče je kamnito, z ozkimi uličicami – kot nekakšen novodobni Piran. Mestece je res simpatično in prijetno se je sprehajati po njem, saj je tako rekoč brez avtomobilov – dostop do letovišča z avtomobilom imajo namreč samo lastniki in uporabniki apartmajev. Tam lahko v miru popijete pijačo ob morju ali pa si ogledate trgovine. Cene in trgovine so lokaciji primerne, tako da si boste lahko ogledovali avtomobile Maserati, oblačila Gucci ali izdelke iz beneškega muranskega stekla.
Midva sva se vrnila k motorju in se po obalni cesti peljala naprej proti jugu. Pozimi se je po tej cesti popolnoma drugače voziti kot poleti. V kopalni sezoni je ta cesta namreč od Sesljana pa do Trsta (Trieste) in naprej vse do kraja Milje (Muggia) in meje s Slovenijo pri Debelem rtiču ob strani zaparkirana s stotinami avtomobilov in Vesp. Tudi pešcev ne manjka, zato je potrebno biti med vožnjo kar previden. No, pozimi teh težav ni, cesta je prazna in dejansko lahko uživaš v vožnji ob morju.
Nekaj kilometrov pred Trstom se nahaja grad Miramare, ki je bil ena od poletnuh rezidenc Habsburžanov. Zgrajen je bil leta 1860, znan pa je predvsem po svoji legi ob morju, belem kamnu in bogatih botaničnih vrtovih okoli njega. Po vrtovih se lahko sprehodite zastonj, za ogled gradu pa je vstopnina 6 evrov. Ogledi so individualni, za avdio vodiča pa je potrebno doplačati še 4 evre. Grad je popolnoma opremljen z bogatim pohištvom, tako da je vreden ogleda tudi od znotraj.
Po ogledu gradu sva se sprehodila nazaj do motorja in se preko Krasa počasi odpeljala proti domu, kamor sva prispela okoli 16.30 popoldne. Ravno pravi čas, ker se je kmalu zatem že pričelo temniti. Tak mali izletek je prijetno popoldansko pohajanje za Primorce, za ostale pa prijeten enodnevni izlet. 🙂
