Že več let sva za prvi maj načrtovala obisk sorodnikov v Osijeku in raziskovanje njegove okolice, vendar nama je vsako leto načrte pokvarilo slabo prvomajsko vreme doma ali pa v Osijeku. Letos pa sva se odločila in se, kljub slabemu vremenu, odpravila na pot. Še dobro da sva se, saj je bilo vreme tam odlično!
Odločala sva se med dvema različicama poti, in sicer med potjo do Osijeka in nato preko Bosne do Dubrovnika in po jadranski magistrali nazaj in pa med različico, kjer bi bila bazirana v Osijeku in od tam raziskovala ta del Hrvaške in okoliške države. Po večdnevnem spremljanju vremenske napovedi sva se odločila za drugo različico, saj je bilo za tisto regijo napovedano lepše vreme kot za Bosno in hrvaško obalo.
1. dan: Branik – Ljubljana – Novo mesto – Zagreb – Đurđevac – Osijek (494 km)
Tako sva se v soboto zjutraj odpravila proti Osijeku. Ker je bil najin cilj za ta dan predvsem Hrvaška, sva se peljala od Nove Gorice, mimo Ljubljane in Novega mesta pa do Brežic kar po avtocesti. Avtocesta naju je nato vozila še nekaj kilometrov čez mejo, proti Zagrebu, nato pa sva pomotoma zavila z avtoceste in se peljala preko celega Zagreba. Imela sva srečo ker ni bilo veliko prometa in sva ujela “zeleni val” na semaforjih, tako da sva ga precej hitro in brez težav prečkala.
Najin GPS naju je od Zagreba vodil proti severovzhodu, proti t.i. dravski magistrali. Vozila sva se skozi naselja in manjša mesta, levo in desno pa so se razprostirale ravnine. V kraju Đurđevac sva se priključila na magistralo in se vozila proti vzhodu, proti Osijeku. Cesta je bila lepa, še vedno sva se vozila skozi razpotegnjene vasi, mimo nepobeljenih opečnatih hiš in mimo številnih njiv in polj. Zanimivo se nama je zdelo, ker so bile vse vasi zgrajene po bolj ali manj istem principu: šlo je za razpotegnjene vasi, ki so se vile ob glavni cesti, zelo malo je bilo prečnih ulic v vaseh, hiše so se vrstile ena ob drugi. Ob cesti je bil na vsaki strani odtočni jarek in vsaka hiška je imela svoj “mostiček” oziroma dovoz do hiše. In tak tip vasi naju je spremljal ves čas najinega potovanja, ne glede na to, v kateri državi sva bila. Pogosto sva srečevala tudi štorklje v njihovih gnezdih, ki so si jih zgradile na vrhovih električnih stebrov v vaseh. Proti večeru sva tako prispela v Osijek, kjer sva se namestila pri sorodnikih.
2. dan: Osijek – Beli Manastir – Pecs – Siklos – Osijek (184 km)
Naslednje jutro sva se odločila, da si ogledava južni del Madžarske. Malo sva raziskovala in ugotovila, da je v bližini zanimivo mesto Pecs, blizu meje s Hrvaško pa je tudi kraj Siklos, kjer se nahaja zanimiv grad. Zjutraj sva se tako odpravila proti severu, proti meji z Madžarsko. Peljala sva se do kraja Beli Manastir, kjer sva prečkala mejo na Madžarsko. Na meji ni bilo nobenih težav in kmalu sva se vozila po madžarskih cestah.
Tudi na Madžarskem so naju pričakali isti razgledi, pokrajine in vasice kot sva jih bila vajena s Hrvaške. Ravne ceste, levo in desno pa njive in polja do koder seže pogled. Tudi vasice so bile še vedno razpotegnjene ob glavni cesti, vsaka s svojim dovozom preko odtočnega jarka. Kmalu sva prispela v predmestje kraja Pecs, kjer sva se ustavila pred trgovino in ugotovila, da je ob nedeljah zaprta. Zvedela sva namreč, da se Hrvati v Pecs odpravljajo po nakupih, zato sva si želela ogledati kakšen njihov trgovski center. Peljala sva se naprej proti mestu, mimo kar nekaj velikih trgovskih centrov in kompleksov, ki so bili prav tako vsi zaprti. S pomočjo Garmina (z napisi v madžarščini si namreč nisva mogla pomagati čisto nič, niti besede center nisva prepoznala) sva se odpeljala v center mesta, kjer sva našla parkirišče in se peš odpravila ogledati center, stari del mesta.
Med sprehajanjem po kamnitih ulicah, ogledovanju starih mogočnih stavb in zgodovinskih ruševin sva ugotovila, da je tudi v centru zaprto vse, razen prodajaln sladoleda na ulici. Bilo je zelo vroče, zato sva iskala bolj senčnate predele ulic, in si ogledala še glavni mestni trg, kjer so se ravno pripravljali na nek dogodek. Počasi sva se sprehodila nazaj proti parkirišču, kjer sva pustila motor in se odpravila naprej, proti Siklosu.
Pokrajina je bila še vedno enaka, le občasno sva opazila kakšno nizko vzpetino. Prometa ni bilo veliko, ko pa sva se približevala kraju Siklos, sva opazila, da se ob cesti pojavlja vedno več nasadov trt. Kot sva zvedela kasneje, je to eno znanih vinorodnih madžarskih področij. S pomočjo prijaznega domačina sva v kraju našla pot na grad, kjer sva parkirala in se odpravila po vstopnici. Žal niso imeli nobenih vodičev v angleščini, prav tako ni bilo vodenih ogledov, a sva vseeno kupila dve vstopnici. Pri blagajni sva se zmenila, da sva lahko tam pustila čeladi in jakni, tako da sva se lahko po gradu sprehajala s prostimi rokami.
Ogled gradu je bil zanimiv, kljub omejenim informacijam v angleščini sva se po gradu znašla in s pomočjo ene brošurice in občasnih napisov v angleščini tudi razumela zgodovino gradu in razstavljenih predmetov. Grad je bil res zanimiv in ga priporočava vsem, ki se boste zadrževali v okolici Siklosa. Po ogledu gradu sva se odpravila nazaj proti Osijeku. Nazaj sva prispela dovolj zgodaj, da sva se lahko odpravila še na ogled Osijeka, ki so nama ga razkazali kar najini sorodniki, ki so s tam doma.
Sprehodili smo se skozi center mesta, si ogledali glavni trg in ogromno cerkev, ki dominira v centru. Tudi v strogem centru mesta so še vedno vidne posledice vojne, kar nekaj je še obstreljenih stavb, zraven katerih se nahajajo čisto nove, moderne zgradbe. Nato smo se odpravili še do promenade ob reki Dravi, ob kateri se nahajajo številni lokali. Promenada je res lepo urejena, na sprehajalni poti in kolesarski stezi je bila precej gneča, pot pa vodi ob reki vse do starega dela mesta, kjer je trdnjava, in kjer se odvija večina nočnega življenja…
Ob poti smo se sprehodili mimo nekaj mostov, na enega smo se tudi povzpeli in občudovali sončni zahod nad Osijekom. Ko smo prispeli v stari del, smo se odpravili na pijačo na glavnem trgu in nato peš do novega dela mesta, vendar tokrat po drugi strani, ob lepo urejenem parku in nekaj res lepih starih, mogočnih stavbah.
3. dan: Osijek – Novi Sad – Ilok – Vukovar – Osijek (230 km)
Za tretji dan najine poti sva si izbrala ogled Srbije. Svetovali so nama ogled Novega Sada, ki se nahaja precej blizu. Splanirala sva si krožno pot in se zjutraj odpravila proti meji. Mejo sva prečkala brez večjih težav, tudi pokrajina in naselja so bila še vedno brez sprememb. Ko sva se ustavila na bencinski postaji, nama je natankal prijazni zaposleni. Ugotovila sva namreč, da sam sploh ne moreš tankati, to zate naredijo zaposleni na črpalkah.
Nadaljevala sva pot in se kmalu znašla v predmestju Novega Sada. Gre za precej veliko mesto, s širokimi cestami, po katerih se je vozilo veliko avtomobilov, kombijev, tovornjakov in kolesarjev, ki pa so vozili zelo samosvoje, brez ozira na prometna pravila in bonton. Nič nenavadnega ni bilo, da je se je kar na enkrat od nekje na cesti pojavil pešec, avtomobili so se ustavljali na cesti in pobirali potnike, zavijali čez več pasov… Za naju je bilo to še nekoliko težje, ker tega nisva navajena, nisva poznala poti, poleg tega pa so bili še vsi napisi v cirilici. Kar nekaj časa sva se tako vozila skozi mesto, vendar nama do centra ni uspelo priti, kar na enkrat sva se znašla na mostu in neke vrste hitri cesti, ki naju je vozila stran od mesta.
Na poti nazaj proti mestu sva na drugi strani Donave našla trdnjavo, poiskala pot do nje in občudovala Novi Sad z njenega obzidja. Petrovaradinsko trdnjavo sva si želela ogledati tudi od znotraj, vendar tudi tokrat nisva imela sreče, saj je trdnjava ravno ob ponedeljkih zaprta. Hecno pa je bilo to, da je bila trdnjava odprta, in sta bili na blagajni dve gospe, ki sta nama to povedali… Očitno se jim bolj splača plačevati dve zaposleni kot postaviti napis na vrata 🙂 Glede na to, da nisva imela sreče z ogledom centra mesta in trdnjave, sva se odločila, da naju Srbi s hrano gotovo ne bodo razočarali in se odpravila na kosilo v restavracijo ob trdnjavi. In res niso razočarali, hrana je bila dobra in seveda poceni.
Sita sva se tako odpravila naprej in se vozila ob Donavi vse do meje s Hrvaško. Vozila sva se skozi lepe kraje in naselja po mirnih lokalnih cestah. Tudi tokrat pri prečkanju meje ni bilo težav in kmalu sva se ustavila v kraju Ilok, ki je najzahodnejši kraj na Hrvaškem in znan predvsem po utrdbi, samostanu in cerkvah. Gre za prijetno majhno mestece, tik ob meji s Srbijo, ki je bilo v vojni precej poškodovano. Od zunaj sva si ogledala eno največjih cerkva in se odpravila naprej proti Vukovarju.
Na poti v Vukovar sva ob cesti začela opažati vedno več poškodovanih zgradb. Malo pred mestom Vukovar sva se ustavila še ob spomeniku, posvečenemu padlim v vojni. V Vukovarju pa nama je najprej v oči padel njihov znameniti vodni stolp, ki je bil v vojni možno poškodovan in je bil simbol hrvaškega upora. Bil je tudi ena glavnih tarč okupatorja, saj je zaradi svoje višine zelo izstopal iz ravne pokrajine, poleg tega pa je na njem plapolala hrvaška zastava, kar Srbom seveda ni bilo všeč. Stolp je bil torej res močno poškodovan, a porušil se ni in stoji še danes, v opomin na vojne grozote, ki so se tam dogajale in v opozorilo, da se kaj takega ne bi nikdar več ponovilo.
Od vseh krajev, ki sva jih na najini poti videla, je bil Vukovar najbolj poškodovan, saj se je tam nahajalo največ poškodovanih stavb, polnih strelnih lukenj in na pol porušenih, nekatere pa so še vedno naseljene. Res je nenavadno videti mesto, ki čisto normalno obratuje, hkrati pa ima tako očitne opomnike na to, kaj se je tam dogajalo samo dobrih dvajset let nazaj. Iz Vukovarja naju je pot vodila nazaj v Osijek, kjer sva preživela prijeten večer.
4. dan: Osijek (0 km)
Za naslednji dan, torek, je bilo napovedano slabo vreme z nevihtami za Osijek in širšo okolico, zato sva se odločila ta dan izkoristiti za počitek in dodaten ogled mesta, odpravila sva se še v enega od njihovih velikih nakupovalnih centrov, ki je baje eden največjih izven Zagreba. Nakupovalni center je bil nekako tako velik, kot naš City park v Ljubljani, vendar je na najino (pozitivno, seveda) presenečenje vseboval precej slovenskih trgovin, kot so Ciciban, Lisca ipd. Preostanek dneva sva počivala in planirala jutrišnjo pot domov, skozi Bosno.
5. dan: Osijek – Đakovo – Gradačac – Slavonski Brod – Zagreb – Novo mesto – Ljubljana – Branik (595 km)
Zjutraj sva se poslovila in odpravila na pot. Plan poti je zgledal nekako tako: najprej se odpraviva v Bosno, v kraj Gradačac, od tam naprej pa malo po Bosni, malo po Hrvaškem nazaj proti domu. Na poti proti jugu sva se najprej ustavila v kraju Đakovo, v katerem kraljuje ogromna mogočna katedrala, ki sva si jo ogledala samo od zunaj, ker za bolj podroben ogled nisva imela dovolj časa. Katedrala je tako velika, da sva komaj zajela celo njeno pročelje v fotografski objektiv. Mestece je zgledalo simpatično, njihova glavna ulica je zaprta za promet in prijetno sprehajališče.
Nama se je mudilo naprej, ker je bilo pred nama še ogromno kilometrov. Na meji z Bosno sva morala pokazati tudi zeleno karto, drugih težav pri prestopu meje nisva imela. Kmalu po prečkanju meje sva bila precej zmedena, ker so bile povsod srbske zastave in napisi “Republika Srpska”, napisi so bili v cirilice, avtomobili pa so še vedno imeli bosanske registrske tablice. To naju je rahlo presenetilo, in za trenutek sva pomislila tudi na to, da nisva slučajno nekako spet pristala v Srbiji, a sva kmalu ugotovila da sva na pravi poti.
Prijetno so naju presenetila tudi naselja v Bosni, saj je bilo veliko novih, lepih, velikih in urejenih hiš. Na splošno so bile hiše ob cesti lepše kot na Hrvaškem ali v Srbiji, nekatere so bile celo lepše kot pri nas ali na Madžarskem. Vsake toliko časa je sicer bila kakšna ruševina, vendar so prevladovale lepe nove hiše z urejenimi okolicami.
Kmalu sva prispela v mesto Gradačac, kjer sva se ustavila v večji trgovini ob cesti. V trgovino sem šla samo jaz, Alen je počakal pri motorju na parkirišču. Ko sem prišla iz trgovine, me je čakal zabaven pogled, saj je bil Alen obkrožen z malimi temnimi cigančki, ki so ga fehtali za drobiž. Takoj ko so me zagledali pa so se zakadili proti meni, saj jim je Alen rekel, da imam jaz ves denar. 🙂 Na koncu sem jim dala nekaj kun, ki so nama ostale s hrvaške, zahvalili so se in se hitro odpravili šteti in deliti tisti drobiž.
Mesto Gradačac je bilo urejeno, razen tistih nekaj otrok, romov ni bilo videti, zanimivo pa je, da prav tako ni bilo opaziti pokritih muslimanskih žensk, kljub temu da je bilo po mestu kar nekaj džamij. Peljala sva se skozi mesto in proti vasi, kjer sva nekoč imela sorodnike, po vojni pa so od hiš ostale le še ruševine. Ko sva si ogledovala ruševine, naju je ogovorila soseda (ki je nisva poznala) in naju povabila k sebi na kavo. Povabilu sva se z veseljem odzvala, z njo in njenim možem malo poklepetala ter izvedela, da je večina vseh teh lepih hiš posledica tega, da se v Bosno vračajo prebivalci, ki so delali v tujini in prihajajo nazaj domov v pokoj ali pa delajo v tujini in domov pošiljajo denar. Tudi ta par je 40 let delal na Dunaju in se nato vrnil v rodno vas, kjer sta si zgradila lepo hišo in sedaj mirno uživata pokoj, saj imata avstrijske pokojnine, s katerimi v Bosni seveda lahko živita na veliki nogi. Komaj sva se ubranila kosila, saj se nama je že precej mudilo, poleg tega pa sva hrano imela s sabo. Ura je bila že čez dve popoldne, midva pa sva bila še vedno zeloooo daleč od doma, zato sva se zahvalila za gostoljubje, vseeno vzela nekaj ponujenih čokolatinov in se odpravila do pokopališča.
Zanimivo se nama je zdelo, da je bilo tudi pokopališče zelo lepo urejeno, poleg tega pa očitno dajo precej na izgled grobov, saj so bili zelo skrbno urejeni, nagrobniki pa so imeli cele pesmi, zahvale, vgravirane fotografije celih družin ipd. Ob pokopališču je bila zaplata gozda, kjer sva prvič videla napis “PAZI MINE”.
Pot naju je vodila nazaj skozi Gradačac in nato proti zahodu. Vozila sva tik pod mejo s Hrvaško, ob reki Savi. Tu pa je kar mrgolelo rdečih opozorilnih tabel za mine, tako v cirilici kot v latinici. Min je tu verjetno več, ker je to pač obmejno območje in je tu še vedno kar nekaj neočiščenih minskih polj. Tudi naselja so bila temu primerna, saj je bilo precej več hiš, ki so bile praktično ruševine. Nekatera naselja so imela cele soseske, ki so bile v ruševinah in zapuščene, druga polovica vasi pa je bila normalna, polna obnovljenih lepih hiš in življenja. Nekatera naselja pa so bila skoraj v celoti zapuščena ali skoraj v celoti obnovljena. Vse skupaj je sicer žalostno, a vseeno zanimivo za videti. Težave sva imela že s takimi enostavnimi zadevami, kot je stranišče, saj si nisva upala iti nikamor s ceste v divjino, ker so bile povsod table za mine… Tako da sva kar lepo počakala do prve bencinske postaje 🙂
Po bosanski strani Save sva se vozila do kraja Slavonski Brod, kjer sva prečkala mejo nazaj na Hrvaško. Od tam sva se peljala naprej po lokalnih cestah proti Zagrebu. Ker avtocest ne marava preveč, sva se želela do Zagreba peljati po lokalnih cestah, vendar nama je pomanjkanje časa prekrižalo načrte in sva se na avtocesto vključila kar kmalu po Slavonskem Brodu. Po avtocesti sva se tako peljala do Zagreba, za kar sva plačala okoli 10€ cestnine, nato pa sva pot nadaljevala kar po avtocesti še naprej, čez mejo, mimo Novega mesta in Ljubljane do doma, kamor sva prispela nekaj po 21h.
Na koncu sva bila res vesela, da sva se odločila za to pot, saj je doma ves ta čas padal dež, midva pa sva (razen v torek), uživala v soncu in temperaturah okoli 30 stopinj. Praktično je bilo tudi to, da sva imela eno bazo, kjer sva lahko pustila večino prtljage in se vozila okoli z manj prtljage. Zanimivo je bilo vsak dan raziskati košček druge države, uživala sva v balkanski gostoljubnosti in z veseljem odkrivala nove kraje.
Kljub številnim opozorilom, težav na mejah nisva imela, poleg tega pa tudi nisva imela težav s policijo (predvsem po Srbiji in Bosni). Držala sva se predpisov in nikoli naju niso ustavili. Povedali so nam namreč, da je policija tam večkrat nepravična in ustavlja vozila, tudi ko prekrška ni bilo, in te ne spusti naprej, dokler kazni ne plačaš. Midva sva tako imela srečo, saj sva v Srbiji videla kar nekaj policijskih patrulj, vendar so naju pustile pri miru.
Vsekakor bi tako potovanje priporočala vsem, ki vas zanima Balkan in so vam všeč ravnine 🙂 V prihodnje bi si rada ogledala še drugi del Bosne in Srbije, ter vse skupaj mogoče nekako združila z Dubrovnikom in Jadransko magistralo… A vse to bo moralo počakati vsaj na jesen, ker naju poleti, pri temperaturah nad 30 stopinj taka pot vsekakor ne mika, poleti greva midva raje v bolj hladne kraje… 🙂
