Velika Britanija in Irska – 2. del

V prvem delu potopisa sva predstavila pot od doma, preko Avstrije, Nemčije, Luksemburga in Francije do Velike Britanije, kjer sva si ogledala predvsem Škotsko. V tem, drugem delu, pa je predstavljena pot od Irske naprej, ko sva si ogledala še Irsko, Anglijo, Šampanijo v Franciji, Švico, Lihtenštajn in se preko Italije vrnila domov, v Slovenijo.

8. dan: Stranraer – Larne – Giant’s Causeway – Coleraine (175 km)

Zgodaj zjutraj sva se odpravila v pristanišče, kjer sva počakala na trajekt. Gneče ni bilo, le nekaj avtomobilov in veliko tovornjakov. Vkrcali smo se na trajekt, pripasali motor, midva pa sva se odpravila v zgornja nadstropja, kjer sva v miru preživela dvourno vožnjo. Po pristanku sva pot nadaljevala ob vzhodni obali Severne Irske. Vozila sva se tik ob morju in se občasni ustavila za fotografiranje, razglede in podobno. Vreme je bilo precej sončno, vendar zelo vetrovno. Ko sva se ustavila ob obali in sva si želela skuhati čaj, nama voda nikakor ni želela zavreti, saj je preveč pihalo. Tako sva se morala zadovoljiti z mlačnim čajem in se odpraviti naprej proti severu.

Pot se je nadaljevala ob obali, skozi obmorska mesteca, nato pa je zavila v notranjost, kjer sva lahko z višine občudovala razgled na obalo, živo zeleno pokrajino, pašnike polne ovc, videla sva tudi otoček, ki je s celino povezan samo z visečim mostom. Ko sva se ponovno spustila k morju, pa sva kmalu prispela na cilj: Giant`s Causeway. Ta svetovna turistična naravna znamenitost se nahaja na severni obali Severne Irske. Ker sva bila tam v glavni turistični sezoni seveda še zdaleč nisva bila sama. Parkirišče je bilo polno, vendar se za motor na srečo vedno najde kakšen prostorček. Tako sva parkirala, kupila vstopnici (vsaka dobrih 10 evrov), dobila avdio vodiča in se spustila do morja. Avdio vodič te vodi od točke do točke in razlaga legende, povezane s krajem, opozarja na zanimivosti in seveda razlaga nastanek tega naravnega fenomena. Tudi tu je bilo zelo vetrovno in posledično hladno, morje je bilo zelo razburkano z visokimi valovi, vseeno pa je bilo veliko turistov. Na srečo je teren tako velik, da se ljudje porazgubijo. Malo bolj je potrebno biti iznajdljiv le pri fotografiranju. 🙂

Poleg avdio vodiča sva dobila še zemljevid, na katerem je označenih več peš poti. Nekatere so bolj, druge manj zahtevne in omogočajo, da si znamenitost ogledate še z drugih zornih kotov. Glede na vreme in motoristično opremo sva se midva odločila samo za tisto osnovno pot, na kateri so vse glavne znamenitosti. Vrnila sva se v center za obiskovalce, kjer sva nakupila nekaj drobnarij in se odpravila naprej, proti najinemu prenočišču za to noč. Prenočišče sva si rezervirala v bližini, tako da sva tja prispela že zgodaj popoldan, se udobno namestila, se odpeljala do trgovine po hrano in si skuhala večerjo, oprala in sušila cunje, ter si po enem tednu privoščila bolj umirjeno popoldne in večer. Spala sva v neke vrste preurejenem gospodarskem poslopju na kmetiji, na kateri so bile tudi kokoši, ovce, konji, psi… Skratka, ni nama bilo dolgčas. Prenočišče sva rezervirala preko strani Airbnb in tudi tokrat sva imela dobro izkušnjo, lastnik je bil zelo prijazen in kljub temu, da je imel res močen severnoirski naglas, smo se vse sporazumeli. Naslednje jutro nama je celo prinesel sveža jajca za zajtrk.

9. dan: Coleraine – Londonderry – Sligo – Galway – Kinvarra (342 km)

Kot običajno sva se zbudila v oblačno in hladno jutro ter se odpravila proti zahodu, kjer sva prispela do zahodne obale Severne Irske. Ob obali je speljana atlantska cesta, ki pelje ob celotni atlantski obali Irske in Severne Irske. Meja z Irsko je bila označena tako slabo, da še sedaj ne veva točno, kdaj sva jo sploh prečkala… Predvidevava da je bilo to tam, kjer je bilo veliko trgovin in bencinskih postaj na kupu. Kakorkoli, pot sva ob občasnem pršenju nadaljevala ob obali proti jugu. Vozila sva se skozi zeleno pokrajino, mimo klifov, gradov, ruševin, skozi večje in manjše kraje in se občasno ustavljala in uživala v razgledih in skodelici toplega čaja oziroma kave.

Vmes sva po naključju naletela tudi na Irsko romarsko središče – kraj Knock, kjer naj bi se leta 1879 prikazala Marija. Nakupila sva nekaj spominkov in se odpravila naprej proti jugu. Ustavila sva se še v kraju Drumcliff,  kjer je pokopan eden največjih irskih poetov – W. B. Yeats, ki je bil med drugim tudi prejemnik Nobelove nagrade za literaturo. Obvozila sva Galway in zvečer končno prispela na cilj, vasico Kinvarra, ki leži ob istem zalivu kot Galway, le na južni strani. Vas ima tudi svoj grad, Dunguaire castle, ki sva ga midva lahko občudovala skozi okno najine spalnice. Tudi tokrat sva prenočišče rezervirala preko Airbnb-ja in sicer sva se odločila za hiško s slamnato streho, ki je zgledala res pravljična. In tudi v živo ni razočarala, tako z zunanjim kot notranjim izgledom. Gostitelja sta bila prijazen par, ki v hiški živi že nekaj let in se zadnje čase ukvarja tudi z oddajanjem sob preko Airnb-ja. V hiški sva se namestila, nato pa sva se ob čudovitem sončnem zahodu ob morju sprehodila do centra mesteca, kjer sva našla prijeten pub in si za večerjo privoščila fish & chips.

10. dan: Kinvarra – Cliffs of Moher – Bunratty castle – Rock of Cashel – Wexford (320 km)

Po dolgem času naju je zjutraj pričakalo sonce in nebo brez oblačka. Dobre volje sva se odpravila do bližnjih znamenitih klifov Cliffs of Moher. Klifi so najbolj obiskana naravna znamenitost na Irskem, kar sva tudi občutila. Midva sva tja prišla zgodaj, tako da gneče na srečo še ni bilo. Parkirala sva, nakupila vstopnici (redna cena 6€ na osebo, midva pa sva očitno zgledala dovolj študentsko, da so nama samoiniciativno dali študentski vstopnici po 4€ na osebo :)) in se odpravila do klifov.

Ob klifih so speljane poti, narejene razgledne točke, postavljen je tudi razgledni stolp (dodatna vstopnina 2€), sprehajalne poti pa se raztezajo po celotnem pobočju klifov, precej preko uradnih ograj parka. Klifi so res mogočni in vsekakor vredni ogleda.Če do sedaj (razen pri Giant’s Causeway) na Irskem nisva opazila turistov, se jih je tukaj kar trlo. Ogromno je bilo Američanov, Francozov, Špancev, Nemcev, Rusov ipd. Med vožnjo po državi jih je težje opaziti, ker jih velika večina tu najame avtomobile in se tako spojijo z okolico. Ko sva odhajala, se je nabralo že precej več ljudi, zato sva se samo še na hitro ustavila v trgovinah s spominki, nakupila nekaj malenkosti in se odpeljala stran od gneče.

Najin naslednji cilj je bil grad Bunratty, ki je opremljen in na voljo za ogled, okoli gradu pa je urejen “narodni park” v obliki vasice, v kateri so dejanske hiške iz preteklosti, ki so jih prinesli v park (vstopnina je 10€ na osebo). Do gradu se tako sprehodiš mimo hišk, ki ponazarjajo življenje v času, iz katerega so. Nekatere so starejše, druge novejše, vse pa so opremljene in odprte za ogled. Tako si na primer lahko ogledate kovačijo, hišo premožne meščanske družine iz 19 stoletja, hišo revne ribiške družine iz istega obdobja, v vasici so tudi trgovine, šola, cerkev, kmetije, živali itd.

Po celotnem parku se sprehajajo ljudje, oblečeni kot so bili takrat, v nekaterih hišah so tudi prikazi dejavnosti, ki so jih takrat opravljali – v kovačiji je tako kovač kazal in pripovedoval o kovanju, v drugi hiši so ženske pekle jabolčni štrudelj… Ogled samega gradu je malo oviran, ker je veliko prostorov dostopnih samo po ozkih spiralnih stopnicah. Če tako nekdo želi dol, drugi pa gor, se na stopnicah ne morata srečati. In obiskovalcev je veliko, zato ogled gradu traja nekoliko dlje. Vasica pa je vsekakor vredna ogleda, ker je res zanimiva. Za ogled si je pametno rezervirati celo popoldne, nama pa se je, kot običajno, že mudilo naprej.

Od tu naprej sva prečkala Irsko po celotni dolžini, saj sva imela prenočišče rezervirano v kraju Wexford, ki je na jugovzhodni obali Irske. Med prečkanjem države sva se ustavila še v kraju Cashel, ki je znan po gradu Rock of Cashel, ki je mogočna utrdba, ki se na hribu dviguje nad mestecem. Gre za starodavno utrdbo, dele kateri so še iz leta 1100, ki je res impozantna. Žal so trenutno ravno obnavljali del, tako da slike niso uspele tako, kot bi lahko. Za vstop sva bila dobesedno dve minuti prepozna, a naju niso več spustili noter. Tako sva si ga ogledala samo od zunaj in se odpeljala naprej proti zahodu. Že tako sva bila pozna, pa še GPS se je odločil, da naju bo vozil po nekih ozkih, luknjastih poljskih poteh, kar naju je samo še upočasnilo.

Končno sva se spet priključila na normalno cesto in zvečer prispela v Wexford. Prenočišče pri mladi Irki sva si rezervirala preko Airnb-ja in sicer kot nadomestilo za rezervacijo, ki je bila odpovedana. Doma sva namreč v Wexfordu rezervirala še eno slamnato hiško, ko sva bila na Škotskem pa sva prejela obvestilo, da je bilo prenočišče odpovedano. Zdelo se nama je nenavadno, in ko sva prebrala celo obvestilo, sva ugotovila, da je slamnata hiška tisti dan pogorela. Airbnb nama je vrnil celoten znesek in dodal še novih 5€ za rezervacijo nadomestnega prenočišča. Tako sva na koncu pristala v tej predmestni vrstni hiški. Ko sva se namestila, sva ugotovila da sva v Kinvarri pozabila adapter in upala, da bo komunikacija med čeladama zdržala naslednji dan. Za naslednji dan so povsod napovedovali zelo slabo vreme, zato sva si pripravila celotno dežno obleko. Zvečer sva se sprehodila, nekaj pojedla in odpravila spat.

11. dan: Wexford – Fishguard – Cardiff – Lydney – Lower Wick (440 km)

Zgodaj zjutraj, ko sva vstala in se napotila do trajekta, je bilo sicer oblačno, a še suho vreme. V par minutkah sva bila pri trajektu, opravila check-in in se vkrcala na trajekt. Motorje so dobro privezali, ker je bilo morje precej razburkano. Tokratna vožnja je bila daljša, saj bi morala trajati 4 ure, a smo zaradi razburkanega morja vozili počasneje in imeli enourno zamudo. na trajektu je bilo kar burno, ker nas je premetavalo levo in desno, v trgovini (kjer sva neuspešno iskala adapter) so stvari letele s polic, sčasoma pa se je situacija izboljšala in malo bolj mirno smo pluli naprej, do obale Wales-a. Ko smo prispeli v Wales, natančneje v kraj Fishguard, pa je bilo vreme že točno tako, kot so ga napovedovali – oblačno in deževno.

Ta dan sva si želela ogledati Wales in tamkajšnji nacionalni park, a se nama je zaradi slabega vremena to ni zdelo smiselno in sva se preko Wales-a samo peljala mimo Cardiffa do vasice v bližini Lydney-a, kjer imava sorodnike. Med tem kratkim obiskom se je vreme malo izboljšalo, tako da sva zadnji del poti, do vasi Lower Wick, kjer sva spala pri prijateljih, prevozil po suhem in brez dežnih oblek. Proti večeru sva prispela na cilj, pojedla odlično večerjo in pogledala vremensko napoved za naprej. Najin cilj za naslednji dan je bil Cornwall, kjer pa so napovedovali zelo močen veter in objavili rdeči alarm za tisto območje. Na podlagi tega sva se odločila, da ostaneva tu en dan več in se čez dva dni odpraviva na jug.

12. dan: Lower Wick – Berkeley – Yate – Stroud – Lower Wick (108 km)

Drugo jutro sva prvič lahko zjutraj dalj časa spala in v miru pojedla zajtrk. Odločila sva se, da si ogledava bližnji grad Berkeley, ki stoji v istoimenskem kraju. Gre za najstarejši naseljen grad v Veliki Britaniji, saj družina Berkeley še vedno živi v delu gradu, ki ni odprt za javnost. Ko je grad zaprt, pa uporabljajo vse prostore. Grad je velik, opremljen in vodička nam je pripovedovala res zanimive zgodbe, od obiska kraljice Viktorije na gradu pa vse do povezave med družino Berkeley in znano ameriško univerzo Berkeley. Ogled je bil res zanimiv, vstopnice pa so stale okoli 15 evrov na osebo.

V ceno je vključen tudi ogled hiše metuljev, ki je poleg prodajalne vstopnic. V šotoru je na stotine različnih metuljev, ki letajo okoli v zelo vročem in vlažnem šotoru. Vlaga je tako visoka, da nisva uspela narediti nobene dobre slike, saj se je objektiv fotoaparata takoj zameglil. Po ogledu gradu sva si ogledala še tamkajšnjo regijo Cotswolds, za katero so tipične hiške iz Cotswolds-kega kamna, ki je rumenkaste, oker barve. Naredila sva eno tako mini panoramsko vožnjo skozi vasice in po lepih okoliških gričih. Popoldne sva se vrnila nazaj, si naredila večerjo, spakirala in se sprehodila po okolici. Tudi tu je bilo cel dan precej vetrovno, vendar ne tako, da bi naju oviralo.

13. dan: Lower Wick – Bristol – Exeter – Padstow (282 km)

Zjutraj se je veter umiril in odpravila sva se na pot naprej proti jugu. Ker sva želela čim prej priti do Cornwall-a, sva se večino poti peljala po avtocesti. Veter je še vedno pihal, tako da so nama prijatelji svetovali, katera pot je najbolj zavetna. Nekaj ur vožnje po avtocesti je kar hitro minilo in prispela sva v vasico Padstow, kjer sva imela dogovorjeno prenočišče pri prijateljih. Cornwall je za Angleže to, kar je za Slovence naša obala – tisti, ki gredo na počitnice v svoji državi, gredo v Cornwall. Tam je tako veliko število kampov, kjer imajo stacionirane svoje prikolice, veliko jih ima prikolica kar stalno parkirane in se tja vračajo za vsake počitnice (tja hodijo tudi za npr. velikonočne počitnice).

Treba pa je povedati, da si oni počitnice ob morju predstavljajo precej drugače, kot mi. Na plažo se odpravijo tudi, če je zunaj 15 stopinj, vetrovno in oblačno ali celo malo prši dež. Na plažo gredo v vetrovkah in s platni, ki jih navpično zapičijo v plažo, da jih ščiti pred vetrom (kot nekakšna fiksirana španska stena iz plastičnih vlaken s koli za pritrditev v tla), termosi polnimi vročega čaja in neoprenskimi oblekami za v vodo. Otroci se potem podijo okoli po peščenih plažah, se igrajo ob vodi, odrasli pa se pogovarjajo, berejo ipd. Skoraj nikogar ni v vodi, le nekaj surferjev, pa še ti so vsi v neoprenskih oblekah.

Midva sva prispela v kamp, našla prikolico, se namestila in preoblekla. Vreme se je zjasnilo, čeprav je bilo še vedno hladno, midva pa sva se peš čez polja odpravila do bližnje vasice po tipično Cornwall-sko jed – “Cornish pasty”. Gre za nekakšen žepek iz testa, z različnimi nadevi. Po prijetnem sprehodu sva se vrnila v kamp, kjer sva se dobila s prijatelji in skupaj smo preživeli popoldne na plaži, ki je zgledalo čisto tako, kot sem prej opisala, vmes pa se je nazaj pooblačilo in tudi deževalo. Tako da je uživanje na plaži zgledalo nekako tako, da smo se stiskali k tisti španski steni, pili čaj iz termosa, se pokrivali s kapucami in gledali v nebo, kdaj se bodo oblaki razkadili. Otroci pa so ta čas veselo tekali okoli, lizali sladoled, gradili gradove iz mivke in plezali po drevesih. Vsekakor novo, zanimivo in zelo zabavno doživetje. 🙂 Po prijetni večerji sva prespala v prikolici, ponoči se je nad nama razdivjala nevihta, zjutraj pa je bilo spet jasno.

14. dan: Padstow – Exeter – Ilchester – Stonehenge – Salisbury – Wimborne Minster (335 km)

Po vsakodnevnem pakiranju sva se pripravila na odhod, še prej pa je Alen vsakega od otrok prijateljev peljal en krog po kampu. Veselje je bilo nepopisno, oba mulota sta imela nasmeh do ušes in gledala Alena kot boga. 🙂 Potem pa sva res morala že naprej na pot. Glavni cilj današnjega dneva je bil ogled zgodovinske znamenitosti Stonehenge, še pred tem pa sva se najprej peljala malo po Cornwall-u, občudovala pokrajino in morje ter se vozila skozi prijetne vasice. Zavila sva proti severovzhodu in se peljala čez celoten Devon, vozila sva po podeželju, levo in desno so se razprostirala polja in nad nama so bili dramatični oblaki.

GPS naju je seveda najprej narobe peljal, da sva zašla v neko vasico bogu za hrbtom, nekaj kilometrov od Stonehenge-a, po nekaj popravkih pa naju je le pripeljal na pravo lokacijo. Tudi tu je bila precejšnja gneča, vendar manjša kot na Irskem. Parkirala sva motor in se odpravila po karte. Tu sva doživela hladen tuš, ker so bile karte precej drage (20 evrov na osebo), poleg tega pa nihče ni želel vzeti “v varstvo” najinih čelad, kljub temu da sva vprašala na štirih različnih lokacijah. V ceno je vključen prevoz do kamnov z avtobusom (zelo kratka vožnja in običajno bi se odpravila peš, a se je napravljalo k dežju in sva se zato odločila za avtobus), ogled znamenitosti, okoli katere je postavljena ograja in nekaj tabel z informacijami ter ogled razstave. Za avdio vodič je že potrebno doplačilo par evrov.

Stonehenge sva si ogledala, sprehodila okoli (s čeladami v roki, seveda :)) in ga poslikala. Vmes je začelo deževati, zato se je število ljudi drastično zmanjšalo. Po ogledu sva se odpeljala nazaj v center za obiskovalce, kjer sva si ogledala še razstavo. Dež še vedno ni ponehal, a tudi ni zgledalo, da ga bo kmalu konec, zato sva se odločila, da se pač odpeljeva naprej. Dež ni bil močen in kmalu je ponehal. Peljala sva se proti jugu, proti današnjemu prenočišču blizu obale. Pot naju je peljala skozi Salisbury, ki je znan po ogromni katedrali. Tu je spet začel padati dež, tako da sva od katedrale videla samo zvonik in se peljala naprej. Dež se je okrepil in naju kar pošteno opral. Dežnih oblek nisva imela oblečenih, ker jih, ko je rosilo, običajno nisva oblačila. No, tokrat ni samo rosilo, vendar so najine obleke noter vseeno ostale suhe, prav tako čevlji. Zares zmočile so se samo rokavice.

Tako sva pozno popoldne mokra prispela k prijateljem, popila čaj, se sprehodila po njihovem posestvu (gre za ogromno kmetijsko posestvo), pojedla, poklepetala in ugotovila, da bova naslednji dan imela velike težave z zastoji na poti. Opozorili so naju namreč na t.i. “Operation Stack”, ki se je dogajala na avtocesti M20, ki pelje iz Londona v Dover. V Franciji je v Calais-u namreč potekala stavka in Francija je zelo upočasnjeno sprejemala tovornjake iz Velike Britanije, zaradi česar je v Veliki Britaniji prihajalo do ogromnih zastojev tovornjakov. Ker jih niso imeli kam namestiti, so se odločili, da bodo zaprli avtocesto M20 in nanjo v kolono namestili čakajoče tovornjake. Zaradi tega je seveda prihajalo do zastojev na vseh vzporednih lokalnih cestah. Po priporočilu prijateljev sva si začrtala drugo pot in upala, da bova pravočasno prišla na trajekt. Prejšnji večer (preden sva vedela za vse te zastoje) sva namreč tudi rezervirala karto za trajekt Dover – Calais. Spakirala sva vse kovčke, da bi imela naslednje jutro lahko zgoden in hiter štart.

15. dan: Wimborne Minster – London – Maidstone – Sittingbourne – Dover – Calais – Saint Quentin – Reims (608 km)

Zjutraj sva zelo zgodaj vstala in se odpravila na dolgo pot. Ko sva se vozila mimo večjih mest v jutranji konici se je malo zagužvalo, drugače pa je promet gladko tekel, le malo bolj počasi. Tudi po londonski obvoznici je šlo vse gladko in za enkrat sva se držala zastavljenega časovnega načrta. Ko sva se bližala koncu londonske obvoznice, kjer sva se odcepila proti jugu, se je gužva povečala in vozili smo vedno počasneje. Ustavili se sicer nismo, a smo vozili precej počasi. Promet je čez nekaj časa spet stekel in peljala sva se proti jugu. Tik pred zaporo ceste sva zavila levo in se priključila na avtocesto M2, po kateri sva se priepljala do pristanišča.Vmes je občasno prihajalo do kraših zastojev, a je promet tekel veliko bolj gladko, kot sva pričakovala.

Kljub vsemu sva zaradi počasnejše vožnje ravno zadnji čas pripeljala v Dover, kjer pa sva par kilometrov pred pristaniščem obtičala v zastoju. Počasi, počasi smo prilezli do check-ina in nato v vrsto za na trajekt, kamor sva prispela 15 minut pred vkrcavanjem. Kljub vsemu trajekt ni imel zamude in v Calais sva se pripeljala zgodaj popoldne. Iz Calais-a sva se do Reims-a peljala po avtocesti. Avtocesta je bila prazna, prometa je bilo zelo malo, tako da sva v Reims prispela pozno popoldne. Tega prenočišča nisva imela rezerviranega, vendar sva imela ogledanih nekaj rezervnih lokacij, če bi ta Hotel F1 bil zaseden. No, imeli so še precej prostih sob, tako da sva si enostavno rezervirala sobo, se preoblekla in se odpravila do bližnje trgovine na večerni sprehod. Gospod na recepciji nama je še predlagal pot za naslednji dan, tako da sva si na poti proti Švici ogledala še pokrajino Šampanija, katere glavno mesto je prav Reims.

16. dan: Reims – Verzeney – Verzy – Epernay – Châlons en Champagne – Nancy – Basel – Luzern (556 km)

17. dan: Luzern (0 km)

18. dan: Luzern – Vaduz – Chur – Davos – Zernez – Stelvio – Bolzano – Sesto – Tolmezzo – Branik (685 km)