Nordkapp – 1. del

Kmalu po tem, ko sva se vrnila s poti po Franciji, sva začela razmišljati o tem, kam bi se lahko odpravila naslednjič. Jaz sem bila že večkrat na Norveškem in sem bila popolnoma očarana nad njo, Alen pa si je že dalj časa želel peljati na kakšno daljšo vožnjo in tako sva se odločila, da se naslednje poletje odpraviva do Nordkappa.

Nordkapp je najsevernejša točka v Evropi in zavedala sva se, da bo pot res dolga, zato sva si uredila dobrih 14 dni dopusta. Na te poti se običajno odpraviva v drugi polovici julija, kar je zaradi Alenovega dopusta najbolj zgodenj datum. Dnevi so še dolgi in običajno je vreme lepše kot avgusta. Na to pot sva se na primer odpravila 10. julija.

Da bi si prihranila nekaj časa in vožnje po avtocestah, sva se odločila za avtovlak od Beljaka (Villach) do Hamburga. Pot sva si nato zastavila tako, da sva od Hamburga nadaljevala proti Danski, s severa Danske trajekt na jug Norveške, ob norveški obali do Nordkappa, nazaj preko Finske in Švedske, ter nato ponovno Danska, Nemčija, Avstrija in domov. Natančnejšo pot si lahko ogledate na zemljevidu na koncu članka.

Ker je bila dolga pot, bo tudi potopis razdeljen na tri dele. V prvem delu bova opisala prvi del poti, do norveškega Trondheim-a, v drugem pot do Nordkappa in nato pot skozi Finsko do švedskega kraja Umea, v tretjem delu pa pot domov preko Švedske, Danske, Nemčije in Avstrije. Sproti je v članku nekaj fotografij, več pa si jih lahko pogledate v fotogaleriji.

Planiranje poti se je začelo z raziskovanjem možnih poti, branjem potopisov in priporočil tistih, ki so tako pot že prepotovali. Na podlagi vsega prebranega sva se odločila za prej omenjeni avtovlak in opisano pot. Karte za avtovlak sva nato kupila nekaj tednov vnaprej, stale pa so 346,50 evrov za vse skupaj (torej motor in naju). V naprej sva si rezervirala še trajekt iz Danske na Norveško (57 evrov za vse), ostale pa sva kupovala sproti.

Prenočišč si v naprej nisva rezervirala, sva pa kontaktirala nekaj ljudi, ki jih poznava in se dogovorila za prenočišča pri njih. Ostale noči sva nameravala prenočišče poiskati sproti. Med raziskovanjem sva ugotovila tudi, da je na Norveškem dovoljeno kampiranje “na divje”, zato sva s sabo vzela tudi šotor in kamp opremo, da bi ob lepem vremenu kdaj lahko tudi kampirala. Na koncu sva sicer kampirala samo dvakrat, ker sva se običajno posluževala hišk v kampih, saj so bile bolj udobne, prihranile čas postavljanja in spravljanja šotora in razlike v ceni niso bile velike. Več o najinih prenočiščih na tem potovanju si lahko preberete tudi v tem članku (LINK).

1. dan: Branik – Bovec – Tarvisio – Villach – Salzburg – Munchen (147 km z motorjem in 313 km z vlakom)

Nekaj dni pred odhodom sva seveda spremljala vremensko napoved in cel čas so ravno za ta dan napovedovali precej dežja. Prav zato sva pri pakiranju pustila dežne obleke na vrhu, da bi ju lahko kadarkoli oblekla, če bi naju ujel dež. Vlak sva imela ob štirih popoldne, zato sva imela dopoldne dovolj časa, da sva v miru spakirala še zadnje malenkost in se odpravila na pot. Ko sva štartala je bilo sicer zelo oblačno, a suho vreme, ki je zdržalo skoraj do cilja.

Do Beljaka sva se odpravila po soški cesti, mimo Bovca, čez Predel in skozi Trbiž. Doma sva že preučila kje bolj točno je železniška postaja v Beljaku in kje je terminal, s katerega imava odhod. Terminal sva uspešno našla, opravila check-in in Alen je zapeljal motor na vagon avtovlaka. Midva sva se namestila v čakalnici, ker je v tem času pričel padati dež. Med čakajočimi je bilo tudi nekaj motoristov (tudi štirje slovenski motorji), predvsem pa so bile to družine. Veliko je bilo skandinavskih družin, ki so se očitno vračale domov s počitnic. Midva sva se malo razgledala okoli in ugotovila, da je ta terminal precej oddaljen od glavne železniške postaje in ostalih trgovin. Nekaj za pod zob sva namreč nameravala kupiti tu, a se ni dalo hrane nikjer kupiti, pešačiti po dežju do trgovine pa se nama ni dalo, oziroma za to niti ni bilo dovolj časa. Tako sva se čez čas rahlo lačna razkomotila v najinem kupeju.

Poleg naju je bil v kupeju še starejši par iz Nemčije, ki se je vračal domov iz počitnic v Italiji in pa mlad fant, avstrijski motorist, ki se je odpravljal na podobno pot kot midva. Vožnja z vlakom je bila dolga (19 ur), predviden prihod v Hamburg je bil naslednji dan ob 12:30. Med vožnjo sva se pogovarjala z najinimi “cimri”, si ogledovala avstrijsko pokrajino in se zvečer počasi odpravila spat. Pozno zvečer smo prispeli v Munchen, kjer je bil še zadnji večji postanek pred jutranjimi postanki v severni Nemčiji. Kupe smo preuredili v spalnik s šestimi posteljami (ena je bila prazna), midva sva spala na zgornjih dveh, kar je bilo priročno, ker sva imela pri glavah še poličko za odložiti nekaj malenkosti. Glavne stvari sva seveda imela spravljene pri sebi. Jaz sem ponoči občutljiva na zvoke, zato vedno potujem s čepki za ušesa, ki so mi tokrat prišli zelo prav, saj je Alen celo noč poslušal smrčanje nemškega para 🙂

2. dan: Munchen – Hamburg – Flensburg – Aarhus – Aalborg – Hirtshals – Kristiansand – Mandal (775 km z vlakom in 693 km z motorjem in trajektom)

Zjutraj sva se zbudila po bolj ali manj neprespani noči – na tistih ozkih posteljah se pač težko konkretno naspiš. Pospravili smo postelje, postavili mizo na sredino kupeja in prinesli so nam dober zajtrk. Po zajtrku smo pospravili mizo in še malo posedali, poklepetala sva z mladim avstrijskim motoristom, ki se je na pot odpravljal sam. Tudi njegov cilj je bil Nordkapp, a je imel za pot občutno več časa. Ker je po poklicu učitelj, je imel prosto tako rekoč celo poletje in si je lahko za pot vzel toliko časa, kot želi. To pri nama velja sicer tudi za Alena, a sem jaz žal omejena z dopustom, zato sva midva morala pač malo bolj pohiteti. 🙂

Avstrijec je imel že kar nekaj izkušenj s to potjo preko Nemčije in Danske, ker je iz istega pristanišča, iz katerega sva midva imela karte danes zvečer, že plul na Islandijo. Svetoval nama je najhitrejšo pot do pristanišča (zvečer sva imela rezerviran trajekt na Norveško, zato se nama je malo mudilo) in povedal, da se je za ta del poti bolje peljati po avtocesti, ker na lokalni cesti običajno piha močan veter. Počasi smo se oblekli nazaj v motoristično opremo in točno smo prispeli v Hamburg. Izstopili smo iz vagonov, a smo nato skoraj dve uri čakali na motorje. Alen je moral motor peljati po celotni dolžini vagona, s čelado na glavi in čisto sklonjen nad motor, ker je strop tako nizek, čelado pa je moral obvezno imeti na glavi. No, srečno je pripeljal na peron.

Ob cesti sva nato spakirala nazaj v kovčke vse, kar sva nesla na vlak in se poglobila v GPS, ki naju je moral odpeljati iz ogromnega Hamburga. Na srečo je železniška postaja bolj ob obrobju mesta in sva hitro našla pot ven. Vključila sva se na avtocesto proti severu in takoj obtičala v zastoju. Na srečo ni dolgo trajal in promet je kmalu gladko stekel. Po avtocesti sva vozila zmerno, se občasno ustavila na počivališčih, da sva kupila vodo in tankala. V kraju Flensburg sva prečkala mejo kar po avtocesti in nadaljevala vožnjo proti severu. Pokrajina je bila tako v Nemčiji kot na Danskem enaka – ravnine, pokrite s travniki in polji, avtocesta je cel čas speljana po podeželju, tako da naselij večinoma nisva videla niti od daleč. Povsod samo travniki, polja in krave, tako da je bila vožnja precej dolgočasna.

Na Danskem sva se ustavila na enem od počivališč, da sva si kupila sendviče in malo odpočila. Prevozila sva celoten polotok in pozno zvečer, nekaj čez deseto uro zvečer, prispela v Hirtshals. Hirtshals je pristanišče, iz katerega plujejo trajekti na več lokacij po Skandinaviji. Midva sva imela karti za nočni trajekt (ob 23:30) do kraja Kristiandsand na jugu Norveške, kamor naj bi prispela ob 1:45. Pravočasno sva torej prispela na cilj za check-in in se postavila v vrsto. Bila sva že toliko severno, da je bilo še precej svetlo in sva ob 23h zvečer občudovala sončni zahod med čakanjem na trajekt. To je bil za ta motor prvi trajekt (več o najinih izkušnjah z motorji in trajekti si lahko preberete v članku Z motorjem na trajekt), tako da nisva čisto točno vedela, kako ga je potrebno pritrditi na trajektu in nama je pri tem pomagal prijazen skandinavski motorist, ki je s tem očitno imel veliko izkušenj. 🙂

Motor je bil torej varno pripasan, midva pa sva v zgornjih prostorih preplula delček Severnega morja med Dansko in Norveško. Trajekt je imel nekaj zamude, tako da sva v Kristiansand-u s trajekta zapeljala ob 2:35. Še vedno je bilo svetlo, samo malo mračno. Najin plan je bil poiskati prvo primerno lokacijo in postaviti šotor ter prespati. Tako sva se peljala iz Kristiansand-a proti zahodu, proti Stavangerju. Vsa počivališča ob poti so bila že zasedena s prikolicami in avtomobili, ki so pred nami speljali s trajekta, tako da sva se peljala naprej. Po dobrih 40 kilometrih sva končno našla kamp, v katerem so bile vse hiške zasedene, tako da sva si ob treh zjutraj postavljala šotor. Na srečo je bilo še vedno svetlo, tako da s tem nisva imela težav. Ob štirih sva končno popadala v spalne vreče in za nekaj uric zaspala.

3. dan: Mandal – Lindesnes Fyr – Ualand – Sandnes – Stavanger (231 km)

Zjutraj sva se zbudila, ko se je začel prebujati kamp. V miru sva pospravila, spakirala, si ogledala kamp in okolico, se v miru umila in počakala, da se je odprla recepcija. Gospodu na recepciji sva razložila, da sva prišla ponoči in si postavila šotor. Plačala sva nočitev (okoli 15 € za vse skupaj), vprašala sva ga tudi za nasvete za kampiranje v prihodnje in tako dobila zelo uporabno knjižico, s podatki o kampih po Norveškem. Vsebuje namreč seznam kampov, zemljevid z njihovimi lokacijami, podatki o kampu, kaj nudi (število mest za šotore, hišk, in mest za kamperje), vse storitve kampa, kontaktne podatke in – zelo pomemben podatek – cene nočitev za vsako storitev posebej. Kasneje se je ta brošura izkazala za zelo uporabno.

Odločila sva se, da si ta dan ogledava še najbolj južno točko Norveške, ki je bila relativno blizu kampa. Prvič sva si tako ob belem dnevu ogledala čudovito norveško pokrajino. Vreme je bilo sončno in temperatura prijetna – okoli 20 stopinj. Do najbolj južne točke sva se vozila ob obali, do rta polotoka. Na rtu je postavljen svetilnik, katerega ogled pa je plačljiv in precej drag, tako da sva si ga ogledala samo od zunaj, se poslikala ob tablah in se na poti nazaj ustavila ob morju na mini počivališču, kjer sva si skuhala kosilo in uživala v razgledu. Pot sva nato nadaljevala po notranjosti do mesta Stavanger, kjer sva imela dogovorjeno prenočišče pri prijatelju, ki je s tam doma.

Vozila sva se po res lepi pokrajini, kljub temu da sva bila v notranjosti sva se ves čas vozila ob vodi – bodisi ob jezerih bodisi ob fjordih, vmes pa so se razprostirali gozdovi. Ceste so bile precej prazne, razveselila pa so naju tudi pogosta, odmaknjena in umirjena ter lepo urejena počivališča. Po že dveh neprespanih nočeh je bila današnja vožnja kar malo mučna in so bili postanki za kuhanje kave na gorilniku še pogostejši kot sicer. 🙂 Po poti sva se ustavljala, fotografirala in pozno popoldne prispela v Stavanger. S pomočjo GPS-a sva brez težav našla naslov in najin gostitelj naju je pričakal z odlično večerjo – losos, krompir in zelenjava. Po večerji naju je peljal še na sprehod po mestu in nama ga malo razkazal. Gre za prijetno in zelo bogato obmorsko mestece, ki je obogatelo z naftno industrijo. Ogledali smo si stari del mesta, s tipičnimi belimi lesenimi hiškami, ozkimi uličicami in ogromno rožami.

Kljub pozni večerni uri nisva imela občutka, da je ura že tako pozna, ker je bilo zunaj še vedno svetlo, kot da bi bila ura 4 popoldne. Ko smo se vrnili v hišo, sva se z gostiteljem še posvetovala o planu za naslenji dan. Najprej sva preverila vreme, kjer je bila napoved za naslednjih nekaj dni še vedno lepa – sončno in toplo bo. Želela sva si ogledati Preikestolen, eno večjih norveških naravnih znamenitosti in se nato odpeljati v Bergen. Žal nama je iz lastnih izkušenj povedal, da bi za pot do izhodišča in pohod na Preikestolen potrebovala vsaj pol dneva, še raje pa cel dan. Zato sva se odločila, da bova Preikestolen tokrat spustila in se naslednji dan v miru odpravila do Bergna.

4. dan: Stavanger – Bergen (209 km)

Po zajtrku sva se odpravila proti severu. Z vožnjo skozi mesto kljub zaprtim cestam zaradi del nisva imela večjih težav in kmalu sva se vozila po regionalni cesti E39 proti Bergnu. To je glavna cesta za to relacijo in vodi praktično ob obali čez številne otočke. Peljala sva se preko veliko mostov, skozi številne predore pod morjem in se dvakrat peljala s krajšim, lokalnim trajektom. Blizu Stavangerja sva se ustavila na otočku Mosterøy, kjer nama je gostitelj svetoval obisk samostana. Ustavila sva se in si od zunaj ogledala samostan. Bila je ravno sobota in pri samostanu je bila precejšnja gneča – očitno gre za popularen sobotni izlet. Sprehodila sva se po posestvu, si ogledala dvorišče, pokopališče in uživala v lepem razgledu na morje.

V razgledu na morje sva uživala praktično cel dan, saj nisva bila nikoli daleč od njega. Nisva bila prav prepričana kako je s temi lokalnimi trajekti a sva kmalu ugotovila da je to za Norvežane čista rutina in popolnoma nič komplicirano. Glavna cesta se kar na enkrat konča pred morjem, tam se oblikuje kolona, na približno vsake pol ure ali 15 minut pripelje trajekt. Eden od zaposlenih gre mimo čakajočih v koloni in pobere denar (za naju in motor skupaj nekje okoli 10 evrov), avtomobili, avtobusi, motorji, pešci, tovornjaki, kolesa, vse gre na trajekt. Na trajektu vsi ostanejo v vozilih, saj vožnja povprečno traja le okoli 15 – 20 minut. Na drugem koncu se samo zapeljejo dol s trajekta in nadaljujejo pot direktno po glavni cesti. No, midva sva se uspešno prepeljala s prvim trajektom in pot nadaljevala preko mostov in skozi tunele proti Bergnu.

Tik pred Bergnom naju je čakal malo daljši trajekt (40 minut), pri katerem je bil isti postopek, le da je tu nekaj ljudi zapustilo vozila in odšlo na palubo. Tik pred Bergnom sva po naključju naletela še na ostanek samostana Lyse Kloster. Tudi ta dan sva imela dogovrjeno prenočišče pri prijateljici, ki pa je ta dan ravno praznovala rojstni dan. Tako sva se najprej zapeljala do majhnega mesteca blizu Bergna, kjer živijo njeni starši in se udeležila še njenega rojstnodnevnega praznovanja, kjer sva med drugim jedla tudi odlično torto iz znamenitih norveških jagod (ja, pri njih jagode zorijo julija).

Midva sva se nato odpeljala do njenega stanovanja v Bergnu, kjer sva se stuširala in preoblekla ter se odpravila na krajši sprehod, kjer sva se dobila še s prijateljico iz Nove Gorice, ki že nekaj let živi v Bergnu. Bergen je drugo največje mesto na Norveškem, dolgo let je bilo celo njena prestolnica, danes pa je najbolj znano po lesenih hiškah v pristanišču – Bryggen, ki je tudi pod Unescovo zaščito. Preden sva šla spat sva ponovno preverila vremensko napoved, ki je bila dobra, le proti večeru je kazalo, da naju zna ujeti kakšna kaplja.

5. dan: Bergen – Voss – Vik – Vangsnes – Dragsvik – Vassenden – Utvik – Stryn – Geiranger (553 km)

Zjutraj naju je pričakalo sonce in odpeljala sva se proti mestu Voss. Na poti iz Bergna sva nekako zalutala na neko kvazi avtocesto, kjer je bil znak prepovedano za kolesa, motorje in traktorje, a sva se vseeno peljala naprej, ker druge ceste pač ni bilo. In avtoceste je bilo kmalu konec, midva pa nisva zašla v nikakršne težave. 🙂 Tokrat sva se več vozila po notranjosti Norveške, a naju je vseeno neprestano obkrožala voda. Vozila sva se ob jezerih, rekah in slapovih, nad nama pa se je na hribih svetil sneg.

Tik pred krajem Voss sva na počivališču srečala motorista iz Japonske, ki se je vozil po Evropi in bil prav tako namenjen proti Nordkappu. Občasno sva po poti srečevala tudi druge skupine motoristov, nekaj domačinov, nekaj motoristov iz drugih skandinavskih držav in občasno kakšen nemški motorist. Današnja pot je bila kar dolga, zato sva hitro nadaljevala pot proti mestecu Vangsnes. Pot naju je vodla čez prelaz, kjer je bilo še polno snega in ledu, temperature pa tudi temu primerne. Ob cesti sva opazila več vikend hišk in smučarskih naselij ter smučišč, ki pa takrat, sredi poletja, niso obratovala.

Spustila sva se v dolino in se postavila v vrsto za trajekt, kjer sva ponovno srečala Japonca in spoznala še poljskega kolesarja, ki se je na Nordkapp odpravljal kar s kolesom! Pogumen mož, ni kaj… Po približno 20-minutni vožnji s trajektom med krajema Vangsnes – Dragsvik sva obvozila del obale fjorda Vetlefjorden in se začela vzpenjati na še en prelaz. Ob obali fjorda sva se sicer peljala mimo bencinske postaje, ki pa je zgledala zapuščena. A ker sva potrebovala bencin, sva se odločila, da bova obrnila nazaj in vseeno poskušala tam tankati. Vse skupaj je precej čudno zgledalo, saj naju je z balkona nagovoril sosed, če potrebujeva pomoč. Odgovorla sva da ja, da bi rada tankala, pa ne veva kako se plača. In je odgovoril da za to sicer skrbi njegov sosed, ki je trenutno odsoten in bo kar on poskrbel za vse. Tako sva tankala in bencin (s kartico, POS terminal je imel) plačala kar pri gospodu doma. Še dobro da sva se obrnila in tankala, bencinske postaje nato namreč še kar nekaj časa ni bilo na spregled.

Na poti čez prelaz sva se vozila mimo zelenih travnikov, rek, ovc in krav, ki so se pasle okoli in občasno tudi mimo kakšnega vikenda. Prometa ni bilo veliko,vreme pa se je počasi začelo oblačiti. V kraju Vik sva si od zunaj ogledala še eno od znanih lesenih cerkva, t.i. “stave” cerkev. Včasih so ble skoraj vse cerkve na Norveškem takšne, zdaj pa jih je ostalo samo še nekaj. Njihova glavna značilnost je, da so narejene v celoti iz lesa, celo žeblji so leseni. Prav zaradi tega se jih je tako malo obdržalo, saj jih je skozi leta večina zgorela. Nekaj je še ohranjenih in veljajo za kulturno znamenitost. No, midva nisva imela časa za daljši postanek, tako da sva jo samo poslikala in se odpeljala naprej.

Obvozila sva še dva fjorda in ob spustu proti mestecu Stryn sva opazila tudi velike nasade prej omenjenih norveških jagod. Zdaj je bilo že precej oblačno in pogledovala sva proti nebu, do kdaj bodo še zdržali oblaki. Peljala sva se skozi kar nekaj tunelov (tokrat pod gorami in ne pod morjem) in vsakič sva v tunelu ugibala, če bo vreme na drugi strani tunela še suho. No, bolj ali manj suho vreme je zdržalo, dokler se nisva vzpela na prelaz tik nad Geiranger fjordom. Tam, spet med snegom in ledom, pa se nama je odprl razgled na Geiranger fjord in temne zavese dežja, ki so kraljevale nad njim. Tako da sva se hitro oblekla v dežne obleke in malo odlašala, nato pa sva se pač morala spustiti v dolino, v dež.

Ura je bila že skoraj osem zvečer in morala sva si poiskati še prenočišče. Najin vodič je kazal, da je ob Geiranger fjordu cel kup kampov in hišk, tako da sva bila prepričana, da s prenočiščem ne bo težav. Geiranger namreč velja za najlepši norveški fjord in je zato turistično zelo obiskan. Žal se je to izkazalo tudi, ko sva iskala prenočišče. Zaradi dežja so bile zasedene čisto vse hiške v vseh kampih ob fjordu. Mokra, naveličana in utrujena sva se vozila od kampa do kampa in poslušala vedno isti odgovor:”We’re full.”. Ni nama ostalo drugega, kot da se peljeva naprej, stran od fjorda in proti kraju Eidsdal, kjer naju je naslednje jutro čakal trajekt.

Tako sva se po dežju in megli peljala čez še en prelaz, se ustavila v še par kampih, kjer je bilo še vedno vse polno. Ta del ni obljuden, ni bilo nikakršnih vasi ali naselij, samo vsake toliko časa kakšen (polno zaseden) kamp. Ura je bila že deset zvečer in recepcije so bile že zaprte, tako da nisva imela koga prositi za pomoč pri iskanju prenočišča. S sabo sva sicer imela šotor, tako da bi ga v najslabšem primeru pač v dežju postavljala in spala v mokrem šotoru… Na srečo sva tik pred trajektom, okoli polnoči, nekje bogu za hrbtom le našla hiško s ključem v vratih (kar na Norveškem pomeni, da je prazna in na razpolago – na recepciji urediš zjutraj) in se z veseljem zapodila vanjo, končno na suho in toplo. Skuhala sva si večerjo (lososa, seveda 🙂 ), ki sva jo na kovčku prevažala zadnjih 200 km in se z veseljem zavila pod topel kovter.

6. dan: Geiranger – Eisdal – Trollstigen – Åndalsnes – Molde – Atlantic road – Kristiansund – Kanestraum – Vinjeøra – Trondheim – Vikhammer (405 km)

Zjutraj sva si prvič privoščila malo več spanja, saj je bilo zunaj še vedno deževno in megleno. Po zajtrku (odlične palačinke, ki nama jih je spekla babica najine včerajšnje gostiteljice), sva se oblekla v polno dežno opremo in se v meglicah in dežju odpravila do trajekta. Trajekt je kmalu pripeljal in po približno 15 minutni deževni vožnji preko fjorda sva se začela vzpenjati proti znameniti cesti Trollstigen ali po slovensko, trolovi lestvi.

Gre za manjši prelaz z značilno ovinkasto cesto. Bila je le ena manjša težava, in sicer da nisva videla več kot 2 metra pred seboj. Tako da sva sicer prevozila znamenite ovinke in se vzpela na vrh, do centra za obiskovalce z razglednimi točkami, a ceste in razgleda nisva videla čisto nič. Samo na fotografijah v centru sva lahko videla, kako zgleda razgled, ko ga ne zastira megla. Nič ni kazalo na to, da se bo megla kaj kmalu razkadila, tako da sva se pač odpravila naprej in se spustila nazaj v dolino. Ko sva se spuščala se je megla počasi razkadila, še vedno pa je pršelo. V bistvu niti ta niti prejšnji dan ni močno deževalo, bolj močno pršilo, ampak vseenoni bilo prijetno. Na srečo so vsaj dežne obleke in oprema zdržale, tako da sva bila suha, pa tudi hudega mraza ni bilo.

Dež naju je spremljal še celo pot do Atlantske ceste. Ob fjordih, skozi lepo pokrajino, čez dolge mostove in še en mini trajekt sva se tako vozila v konstantnem pršu. Žal sva ravno ta dan videvala največ nasadov jagod in prodajaln z jagodami, a v polni dežni opremi je praktično nemogoče slikati kaj z motorja, pa tudi ustavljanje, iskanje denarnice, odpiranje kovčkov itd. je v dežju precej neprijetno, tako da sva ostala brez jagod. Tikpred Atlantsko cesto se je dež le ustavil in lahko sva slekla dežno opremo. Atlantska cesta je druga od znamenitih norveških cest. Gre za cesto, ki je speljana čez nekaj mini otočkov ob obali, tik pod mestom Kristiansund. Cesta se dviga in spušča preko mostov, mostovi so zviti v ovinke… Res zanimiva cestica, ki je nastala čisto po naključju, saj je nikoli niso zares potrebovali.

Ko sva se peljala naprej proti Kristiansand-u, sva se peljala še skozi skoraj 6 kilometrov dolg Atlantski tunel pod oceanom. Na najnižji točki sva se tako peljala kar 250 metrov pod morsko gladino! Res čuden občutek, ko veš da se voziš pod morskim dnom. To je bil tudi edini tunel, ki sva ga plačala na celotnem Norveškem. Po Kristiansand-u sva se odpravila naprej, proti severu. Za ta večer nisva imela točno določene točke za spanje in sva se odločila, da se bova ustavila v enem od kampov na poti v Trondheim. Tako sva se peljala še z enim krajšim trajektom in se vozila ob morju in jezerih proti severu. Proti večeru sva začela iskati kampe., a žal nisva računala na to, da je bil ta del Norveške zelo redko poseljen.

Vsake toliko časa je bila kakšna manjša vasica, a nikjer nobenih kampov. Ko sva končno prišla v nek kraj in našla kamp, je imel na voljo samo še eno hiško, ki je bila za najin proračun odločno predraga, tako da sva se odločila, da se peljeva naprej. A potem do Trondheima spet ni bilo ničesar… Vmes se je cesta spremenila še v avtocesto, tako da sva Trondheim okoli enajstih zvečer obvozila po obvoznici. Na srečo je bilo v okolici mesta nekaj kampov, tako da sva blizu polnoči končno prispela v majhno obmorsko vasico Vikhammer, kjer je bil kamp še odprt in dobila sva svojo mikro hiško. Tale je bila najmanjša, spala sva v bistvu na raztegnjenem kavču, a nama je bilo popolnoma vseeno, vesela sva bila, da sva končno dobila prenočišče. Na hitro sva nekaj pojedla in se po dolgem dnevu z veseljem zavila v spalne vreče.

---