Nordkapp – 2. del

Za ta dan sva imela prav poseben načrt. Čakal naju je namreč izlet v pekel! In to dobesedno. Tja sva se odpravila kar direktno po zajtrku. Od kampa je bil oddaljen le nekaj kilometrov, tako da sva kmalu prispela v pekel, oziroma natančneje v kraj Hell. Kraj sam po sebi v bistvu ni nič posebnega, znan je postal samo zaradi svojega imena. Tako da sva se poslikala pri tabli, se sprehodila okoli in odpeljala naprej, proti severu.

Navigacija ta dan je bila zelo enostavna, saj sva se cel dan peljala samo po cesti E6, ki pelje skoraj do Nordkappa. Vozila sva se po glavni cesti, tokrat za spremembo ne ob morju in fjordih. S fjordi je namreč prepreden spodnji del Norveške, nekako od Trondheim-a naprej pa jih je veliko manj. Ta dan so se okoli naju razprostirali predvsem travniki, njive, jezera in gozdovi, nad nama pa so kraljevali oblaki. Večjih postankov ta dan nisva imela, ustavljala sva se za tankanje bencina, pretegniti noge, narediti kakšno fotografijo in seveda sva se ustavila v kakšni trgovini, da sva si kupila kakšno malenkost za pod zob.

Cene na Norveškem so seveda visoke, a hrana v trgovinah in veliko dražja od naše. Vedela sva, da je nakupovanje hrane v trgovinah Rema 1000, Kiwi in Rimi najbolj cenovno ugodno, zato sva vedno kupovala v le-teh. Seveda so tudi v teh trgovinah na voljo tudi dražji izdelki, a sva vedno brez problema našla kaj dobrega in cenovno ugodnega za pojesti. Pogosto sva jedla lososa, ki ga je povsod veliko, je dober in cenejši kot pri nas. Poleg sva jedla riž, krompir, ipd. Tekom dneva sva si kupila kruh, sir, jogurte, kakšno čokoladico in podobno. Občasno sva si kupila tudi kaj sadja in zelenjave – tu je bila še najbolj opazna razlika v ceni. Najpogosteje sva seveda kupovala vodo. Običajno sva se tekom dneva ustavila v kateri od teh trgovinic, si kupila nekaj za malico in se proti večeru ustavila v še eni trgovini, kjer sva si kupila nekaj za večerjo. To sva potem spravila v kovček in zvečer v hiški skuhala.

Daljši postanek sva naredila ob meji s severno Norveško (100 km južno od kraja Mosjøen), kjer je nad cesto obok z napisom severna Norveška. Tu je začel pršiti dež, ki naju je spremljal nekaj ur. Vozila sva po glavni cesti, dokler nisva prišla do zastoja. Nisva vedela, zakaj stojimo in kaj se dogaja. Očitno je bilo, da gre za zastoj, ki bo trajal kar nekaj časa, saj so se ljudje sprehajali okoli in ugotavljali, za kaj stojimo. Močneje je začelo deževati in res ni bilo prijetno stati na mestu na mrazu in dežju. Pri drugih voznikih sva zvedela, da so se zaradi dežja ovce zatekle v tunel pred nami. Avtomobili, ki so vozili skozi so dve ovci že povozili, zato so ga zaprli in zganjali ovce na kup in ven iz tunela. Nihče ni vedel, koliko časa bo to trajalo. Zvedela sva tudi, da se da hrib prevoziti po vrhu, namesto skozi tunel. Nekaj avtomobilov se je odpravilo na to pot in tudi midva sva se odločila, da jim bova sledila. Peljali smo se čez hrib, še vedno je deževalo in na hribu je bilo precej megleno. Dvakrat sva v megli skoraj trčila v ovco, vendar sva kmalu prispela na vrh hriba in se spustila nazaj v dolino in priključila na glavno cesto.

Pot sva nadaljevala proti severu. Glede na to, koliko časa sva prejšnji dan iskala prenočišče sva se odločila, da ga bova ta dan začela iskati veliko prej. V najinem priročniku je bilo v okolici kraja Mo i Rana zarisanih nekaj kampov, tako da sva se odločila da srečo poskusiva tam. V prvem, največjem, kampu so imeli na voljo še nekaj hišk, vendar so bile zelo drage. Vprašala sva, če je v bližini še kakšen kamp in napotili so nas do bližnjega kampa nekaj kilometrov proti severu. Omenili so sicer, da bo najverjetneje poln, ker pada dež in je tik ob glavni cesti. In res je bil že zaseden, v sosednjem kampu (“Storli camping”, 20 kilometrov iz mesta Mo i Rana), tik ob glavni cesti E6 pa sva brez težav dobila cenovno ugodno hiško. Z veseljem sva končno slekla dežne obleke, jih dala sušiti, si skuhala večerjo, se umila in v trenutku zaspala.

Zbudila sva se v oblačno, a suho jutro. Spakirala sva, spravila suhe dežne obleke v kovček in se odpeljala naprej po glavni cesti proti severu. Najin današnji cilj je bil kraj Bodø, od koder pelje trajekt na Lofote. Pokrajina je bila podobna kot prejšnji dan. Glavna znamenitost današnjega dneva je prečkanje polarnega oziroma arktičnega kroga. Cesta se je počasi vzpenjala, dreves je bilo vedno manj, zaplat snega na bližnjih hribih pa vedno več.

Na meji oziroma na krogu je postavljen center za obiskovalce. Če se peljete po cesti E6 ga ne morete zgrešiti, ker je tik ob cesti, sredi ničesar. Center se nahaja na 680 m nadmorske višine, odprt je od 1. maja do 1. septembra in je obkrožen s spomeniki in zanimivimi podrobnostmi. V samem centru je trgovina s spominki, ki so seveda zelo dragi, a tudi lepi. Po trgovini so razporejene tudi nagačene arktične živali, lahko kaj pojeste ali popijete, si ogledate film o arktičnem krogu, pošljete razglednico s posebnim žigom, dobite certifikat, da ste prečkali polarni krog… Midva sva si kupila nekaj malenkosti in si v miru ogledala center in njegovo okolico. Center je znan tudi po svoji zanimivi in nenavadni arhitekturi. Pred centrom je veliko parkirišče, ki je bilo precej polno. Poleg naju je bilo še nekaj motorjev, večinoma pa so bile avto-prikolice in avtomobili.

Po fotografiranju sva se spustila v dolino, obvozila fjord in se odcepila od glavne ceste proti zahodu. Odpeljala sva se do konca polotoka, kjer se nahaja mestece Bodø. Poiskala sva pristanišče in se pozanimala glede trajekta. Že vnaprej sva namreč preverila ure in ugotovila, da trajekt pelje trikrat na dan, nakup kart vnaprej pa ni bil mogoč. Prišla sva v času, da bi lahko ujela popoldanski trajekt. Ko sva prišla tja in videla dolge kolone avtomobilov, nama je bilo hitro jasno, da nama ne bo uspelo. Vprašala sva gospodično, ki je hodila od avtomobila do avtomobila za karte in povedala nama je, da vsi avtomobili, ki so tu ne bodo prišli niti na večerni trajekt in da bo najbolje, da vzameva zgodnji jutranji trajekt. Najin plan je bil sicer, da bi to noč spala že na Lofotih, a sva ga pač morala prirediti. Prosila sva jo, če lahko že sedaj kupiva karte za jutranji trajekt, a je rekla, da to ni mogoče.

Ni nama ostalo drugega, kot da se odpeljeva do glavnega kampa v mestu, ki je bil res velik, s številnimi hiškami. Na recepciji je bil precej neprijazen možakar, ki naju je kmalu odslovil, da brez rezervacije ne bova dobila nobene hiške, da je vse zasedeno. Lahko pa bi šotorila. Ura je bila sicer šele 3 popoldne in imela sva dovolj časa, a sva si za ta večer želela hiško, ker bi pospravljanje šotora zjutraj pobralo precej časa. Ker sva morala vstati ob štirih zjutraj, nama hitenje in pospravljanje šotora ob taki uri ni dišalo. Tako sva se odpravila na iskanje kampa s prostimi hiškami.

Tri ure sva se vozila okoli in obredla približno 5 majhnih okoliških kampov, ki pa so vsi imeli zasedene hiške. Ker je bil velik, mestni kamp najbližje pristanišču, sva se odločila, da bova pač tam šotorila. Ko sva prišla nazaj, je bila na recepciji mlada gospodična. Za vsak slučaj sva še enkrat vprašala za hiško, in glej ga zlomka, gospodična je rekla, da ni problema in nama dala ključe. Zaradi tistega neprijaznega gospoda sva se tako tri ure vozila okoli kot dva bebca in zgubljala čas. Kakorkoli, bila sva vesela, da sva končno dobila hiško. Ker sva imela čas, sva v miru oprala podobleke in nekaj oblek ter jih dala sušiti. Sprehodila sva se do bližnje trgovine in si skuhala večerjo. Uživala sva v večernem in polnočnem soncu. Ker sva bila že tako visoko, sonce sploh ni zašlo in je sijalo celo noč.

Po prekratki noči sva se zbudila okoli štirih, spakirala in se odpeljala v vrsto za trajekt. Malo lažje je bilo vstati, ker je bilo zunaj tako ali tako popolnoma svetlo, vreme pa jasno in brez oblačka. Tako zgodaj zjutraj ni bilo nikakršne gneče, poleg naju je bil samo še en motor, ena prikolica, en avtobus in nekaj avtomobilov. To je bil prvi daljši trajekt (vožnja je trajala štiri ure), zato je Alen motor posebej dobro pripel in odpravila sva se v zgornje nadstropje, kjer sva si našla udobne sedeže. Naslednje štiri ure sva tako počivala, na pol spala, malo brala prospekte o Lofotih, si ogledala razgled z ladje in hočeš nočeš poslušala avtobus Ukrajincev, ki jih je bil poln cel trajekt.

Vožnja je tako minila zelo mirno in po pristanku sva se odpeljala v sosednji kraj, ki je znan po tem, da gre za kraj z najkrajšim imenom na svetu: Å. Gre za norveško črko, ki bi jo mi izgovorili kot “o”. Tu je tudi nekaj zanimivih muzejev o zgodovini Lofotov, ribištvu ipd. Midva sva se odločila za muzej polenovk. Verjetno se to sliši nenavadno, a potrebno je vedeti, da je ribolov in sušenje polenovk glavna ekonomska dejavnost na Lofotih, s katero se ukvarjajo že več kot 1.000 let. Po celotnem otočju so vidne lesene strukture, na katerih se v sezoni suši na tisoče polenovk. Obisk muzeja je bil res zanimiv in ga priporočava vsem, ki se boste kdaj znašli na Lofotih. Lastnik je bil zelo prijazen, nama pokazal filmček o lovljenju in predelavi polenovk, potem pa nama še razkazal muzej in odgovarjal na vprašanja.

Lofoti so sicer znani tudi po svoji izjemni pokrajini, slikovitih vasicah, pisanih hiškah, lepih zalivčkih, peščenih plažah in mogočnih hribih. Morava priznati, da je bila spodnja polovica otočja res izjemna, verjetno najlepša pokrajin kar sva jo videla na celi poti. Žal nama je bilo, da nimava več časa, da bi si v miru pogledala vse znamenitosti, ki jih je ogromno. Vsakih nekaj metrov je tabla za novo znamenitost – največ je seveda naravnih. Ustavila sva se še pred muzejem Vikingov, a ker nisva imela časa za ogled celotnega muzeja, sva si ogledala samo trgovinico s spominki.

Ko sva se vozila proti severu (tam je otočje s celino povezano z mostom), pa je počasi izginjala tudi tista slikovita pokrajina. Vozila sva se ob morju, povsod se je bohotila neka roza rastlina, ki sva jo videvala vse do Nordkappa. Še vedno je bilo sončno z nekaj oblaki, a temperatura se je precej znižala in postalo je precej hladno. Oblekla sva se, se peljala mimo Narvika, ki je znan po bojih iz druge svetovne vojne, si ogledala nekaj spomenikov na to temo in se ponovno priključila na glavno cesto E6 ter nadaljevala proti severu. Cilj za danes je bil Tromsø, kjer sva imela dogovorjeno prenočišče pri prijateljih.

Težava pri premagovanju kilometrov po Norveškem je, da so zelo nizke omejitve. Tako sva se pogosto uštela pri preračunavanju časa, ki ga potrebujeva do cilja. Standardna omejitev za ceste izven naselij je 80, vendar je pogosteje 60 ali 70 km/h. Tudi ta dan sva bila pozna, in ko sva se odcepila od glavne ceste proti zahodu, kjer je Tromsø, je bila ura že čez deseto zvečer. Na srečo nama je polarni dan omogočal, da sva brez težav vozila tudi v poznih urah. Pooblačilo se je, zrak je bil že precej hladen in ura je bila že skoraj polnoč, ko sva končno zapeljala v mesto. Peljala sva se mimo znamenite katedrale, čez oba mostova in skozi dolg tunel (v tunelu sva prvič v življenju naletela še na podzemno krožno križišče, v bistvu je šlo za labirint tunelov), da sva prišla do hiše najinih gostiteljev. Pričakali so naju z večerjo in nama rezervirali prenočišče na Nordkappu za naslednji dan. Nordkapp ima seveda samo omejeno število prenočišč in bala sva se, da bo vse zasedeno ali pa nemogoče drago. Tako so nama rezervirali hiško le par kilometrov od centra za obiskovalce za relativno ugodno ceno – okoli 65 evrov za hiško.

Zjutraj sva zgodaj vstala in se po zajtrku odpravila na pot. Peljala sva se skozi mesto, vreme je bilo sončno in lepo. Tromsø, ki mu pravijo tudi “severni Pariz”, je najsevernejše mesto na svetu, saj ima okoli 50.000 prebivalcev. Severneje od njega je še kraj Alta, ki pa ima samo okoli 14.000 prebivalcev. Ponovno sva se peljala mimo znamenite katedrale in se del poti peljala po isti cesti kot včeraj. Vrniti sva se namreč morala na cesto E6, ki naju bo peljala skoraj do Nordkappa. Ta dan je bilo jasno in boljše sva videla pokrajino okoli sebe. Zelo blizu ceste je bilo še kar nekaj zaplat snega, na hribih ob cesti pa a je bilo še kar nekaj. Ko sva se ponovno priključila na cesto E6, sva se skoraj celo pot do mesta Alta vozila ob obali. Občasno sva se peljala čez kakšen manjši hribček in se ponovno spustila k morju. Vreme je bilo lepo, sončno in prijetno toplo, tako da je bila vožnja zelo prijetna.

Ob cesti so naju že nekaj časa spremljali prometni znaki, ki so opozarjali na lose, vendar nisva opazila nobenega. Tu pa so se začeli še prometni znaki, ki so opozarjali na nevarnost severnih jelenov. Najprej tudi teh nisva opazila, vendar sva ju bolj proti severu začela srečevati povsod. Zelo je bilo zanimivo, ker so se pasli ob cesti kot kakšne ovce. Sploh se niso bali avtomobilov in drugih vozil, ki so vozila mimo njih. Nekateri so se sprehajali tik ob cesti, drugi so cesto čisto počasi in brez naglice prečkali, tako da sva morala biti kar pozorna nanje. Poleg severnih jelenov sva ob poti večkrat srečala tudi tamkajšnje domorodce – v severnih delih Skandinavije živi ljudstvo Sami. To so v bistvu skandinavski “eskimi”, ki se v glavnem preživljajo z rejo severnih jelenov. Ob cesti ali na počivališčih imajo postavljenih nekaj svojih tradicionalnih šotorov in v njih prodajajo spominke in svoje tipične izdelke. Veliko je izdelkov iz kož in rogovja severnih jelenov, ročnih izdelkov, njihovih zastavic in drugih malenkosti.

Peljala sva se mimo zadnjega večjega mesta pred Nordkappom – Alta, Tu cesta zavije od morja in peljala sva se preko širokih planjav, večinoma travnatih, občasno so bili kakšni grmički in nižja drevesa. Ceste so bile skoraj popolnoma ravne, povsod so bili prometni znaki, ki so opozarjali pred severnimi jeleni in to je bil tudi edini odsek poti, kjer so table označevale omejitev hitrosti 90 km/h. Napenjala sva oči, a jelenov nisva opazila nikjer.

V kraju Olderfjord sva se končno odcepila od glavne ceste E6 in se podala na še zadnjih 120 km poti do najinega cilja. Vse do tunela Nordkapptunnelen sva se zopet vozila ob morju in vedno več je bilo severnih jelenov. Temperatura se je spustila in je bila le še okoli 5, 6 stopinj nad ničlo. Kljub temu je bila vožnja prijetna, razgledi čudoviti in nebo brez oblačka. Po nekaj postankih sva prišla do tunela, ki povezuje otok Magerøya, na katerem je Nordkapp, s celino. Tunel se je odprl šele leta 1999 – pred tem je otok s celino povezoval trajekt. Dolg je 6.875 metrov in spusti se 212 metrov pod morsko gladino. Vožnja skozi tunel ni bila prijetna, ker je bilo v njem zelo vlažno in zelo mrzlo – iz tunela sva dobesedno pripeljala z mokrim motorjem in vlažnimi oblačili. Na drugi strani naju je na žalost pričakala megla in oblačno vreme. Ko sva se peljala naprej, sva ugotovila da gre za meglice in nizko oblačnost in ko se je cesta dvigala in spuščala, sva se dvigala nad meglice, uživala v sončku in se kmalu spet spustila v dolino in meglo.

Dan se je že prevesil v večer, zato sva morala pohiteti naprej. Ob rezervaciji so nas namreč opozorili, da morava na recepcijo priti do 22h. Videla sva, da bova ali ravno za las ujela to uro, ali pa jo malo zamudila, zato sva raje poklicala v kamp, kjer so bili zelo prijazni in rekli, da ni nobenega problema, naj ne hitiva in naj počasi in varno prideva do njih. Tako sva lahko umirjeno nadaljevala pot, se občasno ustavila, da sva poslikala meglice (razgleda seveda tako ali tako ni bilo). Najino prenočišče je bilo tik pod Nordkappom (do tja sva imela manj kot 15 km), nekaj kilometrov oddaljeno od glavne ceste in ob jezeru. Plus vožnje v teh krajih v poznih večernih urah je seveda to, da je vse še popolnoma svetlo, niti približno nimaš občutka, da je toliko ura – sonce sije ravno tako močno kot ob treh popoldne. S pomočjo GPS-a sva malo po 22h sva prispela v kamp, kjer naju je čakala soba v malo večji hiški. Pred hiško je bilo že nekaj motorjev, tako da nisva bila sama. Na splošno je bil kamp polno zaseden, tako da sva bila zelo vesela, da sva imela rezervirano prenočišče, saj bi ga na tem otoku zelo težko dobila – sploh za tako ugodno ceno. Sobica je bila zelo majhna – pograd, omara in čajna mizica z dvema stoloma – in, kar je najbolj važno, imela je radiator. Takoj sva ga vklopila in sobica se je zelo hitro ogrela.

Na recepciji sva že ob prihodu vprašala, kdaj nama svetujejo ogled Nordkappa, da ne bo ves zavit v meglo. Rekla je, da svetuje naslednje jutro in nama pokazala, vrh katere gore morava spremljati. Če je tisti vrh zavit v meglo, je tudi Nordkapp ves meglen. Opozorila je še na to, da se vreme zelo hitro spreminja. Tako da sva se odločila, da si ga bova ogledala naslednje jutro in sva se samo umila v kopalnici, ki sva jo delila s še dvema sobama, si na hitro nekaj skuhala kar v sobi na gorilniku in se zavila v kovtre.

Naslednji dan sva se zbudila v jasno jutro z nekaj oblački, zato sva hitro spakirala, na recepciji vrnila ključ in plačala ter se odpravila na cilj, dokler je bilo še lepo vreme. To jutro je bila vožnja čisto drugačna, ker sva se vozila po sončku in si ogledovala pokrajino, s travo poraščene gričke in severne jelene, ki so se pasli po njih. Razen trave, maha, lišajev in sem pa tja kakšne rožice, ne raste tu nič več. Niti manjših grmičkov ni bilo nikjer. Samo travnati griči in skale.

Glavna cesta se dobesedno konča v centru za obiskovalce, tako da se res ne da zgrešiti. Preden zapelješ na parkirišča pa se moraš ustaviti pri hiški, kjer seveda pobirajo vstopnino. In ker vedo, da bodo ljudje plačali praktično kakršen koli znesek (pa ja se nismo tako daleč pripeljali, da se bomo zdaj obrnili!), je cena temu primerno visoka – okoli 30€ na osebo.  Tja sva prispela zgodaj zjutraj, tako da je bilo poleg naju tam zelo malo ljudi. Parkirala sva na skoraj praznem parkirišču in se skozi center za obiskovalce sprehodila do znamenitega globusa. Super je bilo, ker ni bilo gneče in sva lahko v miru slikala globus in seveda naju z globusom 🙂 Kakšne pol ure sva še uživala v razgledu in občutku, da si na skrajnem severu, pred teboj se razprostira Severni ocean in med tabo in Severnim tečajem je samo ocean in otočje Svalbaard (ki spada pod Norveško). Res zanimiv občutek.

V tem času so se počasi začeli nabirati ljudje, pripeljalo je kar nekaj avtobusov in Center za obiskovalce se je odprl, tako da sva se ga odpravila raziskati. V vstopnico je vključen tudi ogled Centra za obiskovalce, razstav na temo Nordkappa, polnočnega sonca, severnega sija, severnih jelenov, zgodovine Norveške ipd. V vse to je vključen tudi ogled zanimive filmske projekcije o Nordkappu skozi letne čase in pa t.i. jama luči. Po ogledu vsega, kar ponuja center, sva se ustavila še v veliki trgovini s spominki. Seveda je tudi tu vse drago, tako da sva nakupila le razglednice in nekaj malenkosti. Alenu je sicer še danes žal, da si ni kupil jope s kapuco na temo Nordkapp, ampak, tudi če odmislimo ceno, zanjo v kovčkih enostavno nisva imela prostora. Pa drugič 🙂

Tudi na drugi strani Centra za obiskovalce je nekaj razstavljenih kipov in tabel z informacijami ter lepe razgledne točke, od koder je videti prostranost oceana, klife in pa globus. Po nekaj urah postanka sva se vrnila na parkirišče (ki je bilo zdaj precej bolj polno) in se začela vračati proti domu. Od doma do Nordkappa sva prevozila 4.095 km (brez vštetega avtovlaka in trajektov). Zopet sva se vozila po travnatih gričkih, kjer so se pasli jeleni, naredila pa sva še manjši ovinek s poti in se ustavila v edinem večjem kraju na otoku – Honningsvåg. Tja sva se odpravila namenoma, ker sva vedela, da imajo bencinsko črpalko. Tu sva tankala najdražji bencin na svoji poti – razumljivo, glede na to, da je to edina črpalka na celem otoku in nima konkurence. Liter bencina je tu stal 16,82 NOK, kar je približno 1,74 EUR. Zanimivo je, da sva v preteklosti za bencin v Italiji plačala še veliko več kot to, tudi čez 2 evra na liter. Ustavila sva se še v trgovini, si kupila nekaj za pod zob in se odpeljala naprej proti jugu.

Ponovno sva se peljala ob obali, se nekje še ustavila in na peščeni obali na skrajnem severu uživala v sendvičih in iskanju školjk, ki sva jih za spomin odnesla domov. 🙂 Ponovno sva se peljala skozi dolg tunel in po celini do mesteca Olderfjord, kjer sva se ponovno priključila na glavno cesto E6, ki naju je peljala vse do meje s Finsko. Vozila sva bolj ali manj po notranjosti, skozi gozdove, čez planjave in občasno mimo kakšnega jezera. Pokrajina se je opazno spremenila – postala je bolj ravninska, pa tudi ovinkov je bilo vedno manj. Vozila sva po teritoriju Samijev, to območje je njihovo središče. Peljala sva se tudi skozi njihovo mesto, Karasjok, ki je že zelo blizu meje s Finsko. V mestu je tudi velik muzej o Samijih, ki sva si ga želela ogledati, vendar je bil žal že zaprt. Tako sva nadaljevala pot proti Finski, prečkala mejo in ugotovila, da na Finskem sploh ne poznajo ovinkov. 🙂 Ceste so bile skoraj popolnoma ravne, tako da si videl kilometre naprej, edina raznolikost je bilo dviganje in spuščanje po gričkih. Pokrajina je bila sicer lepa, večino časa pa so naju z obeh strani obdajali iglasti gozdovi. Peljala sva se mimo številnih res čudovitih jezer. Zanimiva so bila, ker je bila gladina na vseh tako mirna, da so zgledala kot ogledala. Med drugim sva se peljala skozi kraj Inare, ki ga večina ljudi pozna iz križank, in ki leži ob drugem največjem istoimenskem jezeru na Finskem.

Takoj po prečkanju meje sva se ustavila v prvem kampu, ki sva ga opazila in vprašala, če imajo slučajno na voljo kakšen priročnik s seznamom kampov ali kaj podobnega. Prijazna gospa nama je razložila da taka brošurica na Finskem ne obstaja (ali pa je vsaj ona ne pozna), da pa je princip zelo podoben tistemu, ki sva ga bila vajena z Norveške. Opozorila pa je na to, da tu ni tako običajno puščanje ključev v vratih, ampak je potrebno najti kamp z odprto recepcijo. Recepcije naj bi bile odprte tam nekje do osmih, devetih zvečer.

Cilj za ta dan je bilo priti čim bližje kraju Rovaniemi, zato za ustavljanje nisva imela prav veliko časa. Roko na srce, glavna znamenitost te regije je sicer pokrajina in ni toliko zanimivih ogledov. Vseeno pa bi se, če bi imela več časa, z veseljem ustavila ob kakšnem jezeru in uživala v miru in čudoviti naravi. Vso to idilo so motili le insekti, ki jih je bilo res ogromno. Še vedno se je vsake toliko časa čez cesto sprehodil kakšen severni jelen, vendar jih je bilo že manj. Table ob cesti so opozarjale predvsem na lose, ki pa jih v živo nisva videla.

Začelo se je večeriti in šele sedaj sva opazila, da se je ura premaknila za eno uro naprej – Finska je v drugem časovnem pasu. Tako da ura ni bila šele 19, kot sva midva mislila, ampak že 20. Sonce je seveda še vedno enako sijalo, tako da si z njim nisva mogla pomagati čisto nič. Ni nama preostalo drugega, kot da začneva iskati prenočišča. Problem je bil v tem, da so kraji precej na redko posejani, ločujejo pa jih dolgi odseki gozda in jezer. Tako sva se vozila iz kraja v kraj, in kjer sva le našla kakšen kamp, je bil že zaprt. Vseeno sva preverila hiške, a so bile vse zaklenjene in brez ključev v vratih. Tako sva obredla kar nekaj krajev in kampov, vendar brez sreče. Ura je bila že skoraj 23, midva pa še kar brez prenočišča. Edina pozitivna stran te nočne vožnje je bila, da sva lahko uživala v res čudovitem polnočnem soncu, ki se je tako lepo odbijalo od jezer in ustvarjalo prijetno rumeno oranžno svetlobo.

Kljub vsej tej lepoti sva bila že precej utrujena in si želela samo najti prenočišče in odpočiti. Malo pred polnočjo se nama je končno nasmehnila sreča v mestu Sodankylä. Najprej sva preverila lokalni Bed and Breakfast, ki je sicer imel 24-urno recepcijo, a tudi temu primerno zasoljene cene. Odločila sva se najprej preveriti še kamp, in če bi bil tudi ta zaprt, bi se vrnila v Bed and Breakfast. V kampu je bla recepcija sicer zaprta, a so imeli objavljeno telefonsko številko nočnega dežurnega zaposlenega. Na najino veliko veselje se je takoj javil na telefon in naju usmeril do omarice s ključi, povedal kateri ključ naj vzameva za hiško za dve osebi in naju usmeril do nje. Še bolj sva bila vesela, ko je povedal, da je cena le 35 evrov in da lahko brez težav plačava zjutraj. Olajšana sva našla hiško, razpakirala, se umila in se odpravila spat. Kljub pozni uri je bilo zunaj še čisto svetlo in tudi kamp je bil še poln življenja in ljudi pred hiškami in šotori, vendar sva kljub temu brez težav takoj zaspala.

Naslednje juro naju je zbudilo sonce, spakirala sva, na recepciji plačala in se po širokih ravnih cestah odpeljala Božičku naproti. 🙂 Med potjo je bilo potrebno motorju samo doliti olje, ki sva ga pripeljala s sabo še od doma, in čez dobrih 100 km sva bila že v Božičkovi vasi. Kraj Rovaniemi leži na severnem polu, po svetu pa je znan predvsem kot domovanje Božička – če otroci pišejo pismo Božičku, ga dostavijo sem. To lahko potrdiva, ker sva na Božičkovem poštnem uradu videla cel kup pisem, tudi takih iz Slovenije. 🙂

Božičkovo vas sva našla brez problema, parkirala in se odpravila na ogled. Kljub temu, da sva bila na severnem polu, je bilo ta dan neverjetno vroče – okoli 30 stopinj! Kasneje sva od zaposlenih v vasi zvedela, da imajo nenavadno vroče vreme zadnjih nekaj dni. Za mraza in hlada vajene severnjake je bilo teh 30 stopinj že neznosno vroče. Tudi nama ni bilo tako prijetno, ker je bilo v opremi pri teh temperaturah že kar precej vroče. Vstop v vas je brezplačen, ogledate si lahko označen severni pol, številne trgovine, ki prodajajo vse vrste igrač, spominkov in drugih izdelkov. Cene so na Finskem precej nižje kot na Norveškem, seveda pa so na velikih turističnih lokacijah še vedno precej visoke.

V vasi je na voljo za ogled tudi prej omenjen Božičkov poštni urad. V njem so razstavljena pisma Božičku otrok s celega sveta, poštni material na temo božiča in pa tudi dejanska delujoča pošta. Na njej lahko normalno pošiljate pisma in razglednice. Če želite poseben poštni žig, pa ga je potrebno doplačati. Na voljo imajo tudi zanimivo storitev – napišete lahko pismo ali razglednico in jo vržete v poseben poštni nabiralnik. Pošta bo kamorkoli po svetu dostavljena naslednji božič, oziroma 24. decembra. Midva sva to tudi storila in poslala pošto nekaj otrokom po svetu, ki jih poznava in vsi so pošto tudi dejansko dobili.

Glavna atrakcija pa je seveda Božičkovo domovanje in urad, kjer spoznate pravega Božička. Tudi tu je vstop brezplačen, drago pa se plača fotografija, ki jo posnamejo ob srečanju z Božičkom. Alenu je bilo malo nerodno, zato se se do Božička odpravila kar sama. Po poti si ogledate njegovo delavnico in fotografije znanih oseb, ki so že obiskale Božička. Pred obiskom Božička je potrebno malo počakati pri škratih v vrsti, saj k njemu spuščajo samo po enega človeka oziroma družino hkrati. No, Alenu se ne bi bilo potrebno nič sekirati, saj je bilo v vrsti odločno več odraslih kot otrok. 🙂 Ko sem prišla na vrsto, so me spustili k Božičku, usedeš se poleg njega in z njim malo poklepetaš. Sprašuje te od kje si, kako da si prišel tja, malo me je spraševal o Sloveniji (ki jo je, mimogrede, zelo dobro poznal) in malo o željah in načrtih za prihodnost. Res prijetna izkušnja, gospod, ki je bil ta dan Božiček, je bil res pristen, tiste prijazne in prodorne modre oči in košata bela brada so dajali zelo prijetno energijo. Po pogovoru sledi slikanje in ob izhodu iz stavbe so fotografije na ogled in po želji se jih lahko tudi kupi. Jaz je nisem kupila, ker je bila res draga, a mi je danes žal. Če greva še kdaj, jo bom vsekakor kupila. 🙂 Ob Božičkovi vasi je možnosti za dogodivščine še veliko, v bližini se nahaja park severnih jelenov, arktičnih psov, vožnje s sanmi ipd. Ker je bilo tako vroče in je bila pred nama še dolga pot, sva se odpravila naprej, proti jugu.

Današnja pot je bila enostavna – po glavni cesti do Botnijskega zaliva Baltskega morja, kjer sva zavila proti zahodu in meji s Švedsko. Pred mejo s Švedsko sva se ustavila še v enem od nakupovalnih centrov, kjer sva si prvič na poti privoščila, da sva šla jest v restavracijo. No ja, šlo je za neko finsko restavracijo s hitro hrano, a vseeno je prijalo. Po prečkanju meje sva se celo pot do kraja Umeå, kjer sva imela dogovorjeno prenočišče pri prijateljih, vozila po glavni cesti. Vožnja po Švedski ni bila ne vem kako zanimiva, vozila sva po glavni cesti, ki je bila večino časa normalna cesta, vsake toliko časa pa se je za par kilometrov razširila v avtocesto in se nato zopet vrnila v klasično dvopasovnico. Ves čas sva vozila ob obali, vendar je skoraj nikoli nisva videla, ker je bilo med cesto in morjem vedno nekaj metrov gozda. Prikrajšana sva bila tudi za vožnjo skozi mesteca, ker imajo na Švedskem tak sistem, da pelje glavna cesta mimo kraja, v kraj se odcepi cestica, ki pa se takoj po kraju zopet priključi na glavno cesto. Tako da v bistvu vožnja po manjših, lokalnih cesticah sploh ni možna. Pokrajine prav veliko nisva videla, ker je cesta ves čas speljana skozi iglasti gozd. Tako da sva se ta in naslednja dva dni pošteno nagledala iglavcev. 🙂

Zvečer sva prispela v mesto Umeå, (skoraj) brez težav našla pravi blok, parkirala motor pred blok med kolesa in se odpravila k prijateljem. Tu sva po dolgem času lahko spet oprala perilo, ga dala sušiti in se normalno in v miru stuširala ter konkretno naspala.

---