Tako, pred vami je še zadnji del najine poti do Nordkappa. V prvem delu sva opisala najino pot od doma do Trondheima (nekje na sredini Norveške), v drugem delu pot od Trondheima do Nordkappa in spust proti jugu do Šveskega mesta Umeå, v tretjem delu pa lahko preberete še zadnji del poti – od severa Švedske pa vse do doma. Za več fotografij si oglejte fotogalerijo.
13. dan: Umeå – Sundsvall – Ljusne (407 km)
Zjutraj sva v miru pozajtrkovala in spakirala ter se počasi odpravila nazaj na cesto. Peljala sva se skozi mesto in se ponovno priključila na glavno cesto proti jugu. Vreme je bilo še vedno lepo, brez oblačka in prijetno toplo. Za današnji dan sva imela enostaven načrt – po glavni cesti proti jugu, oziroma natančneje proti Stockholmu. Navigacija je bila tako zelo enostavna, saj sva se cel dan vozila po cesti E4. Tudi danes je bila cesta na nekaterih odsekih običajna regionalna cesta, na drugih pa se je razširila v avtocesto. Vsakih nekaj kilomerov so se tako spreminjale omejitve in število pasov na cesti.
Pokrajina je bila enaka kot prejšnji dan – torej levo in desno gozd. Občasno sva se peljala skozi kakšno naselje, večina pa jih je bila še vedno rahlo odmaknjenih od glavne ceste, zaradi česar je bila vožnja precej bolj dolgočasna. Tudi ta dan sva cel čas vozila ob morju, vendar je cesta le redko zavila tik ob morje, tako da sva ga lahko dejansko videla. Nekajkrat sva tako zavila z glavne ceste v kakšno vasico ali mestece ob morju, kjer sva malo počivala, popila malo vode in si malo spočila oči.
Glede na slabe izkušnje z iskanjem prenočišča na Finskem, sva se ta dan odločila, da bova kamp začela iskati veliko prej. Pozno popoldne sva tako v GPS-u poiskala najbližnji kamp in ga poskusila najti. Nikakor ga nisva uspela najti, tako da sva se odpeljala do naslednjega kampa v bližini. Šlo je za velik kamp ob morju, tako da sva ga hitro našla. Žal so imeli že vse hiške zasedene, vendar so bili zelo prijazni. Dali so nama brošuro o kampih na Švedskem in poklicali v še en par kilometrov oddaljen kamp, se pozanimali, če imajo na voljo kakšno hiško in nama jo rezervirali.
Tako sva se odpeljala do kampa v kraju Ljusne, kjer naju je čakala hiška. Za spremembo sva tja prispela že popoldne in ne v poznih večernih urah, tako da sva se lahko v miru stuširala, si skuhala večerjo in se sprehodila po kampu. Kamp je lociran ob izlivu reke v morje in je zato zanimiv za ribiče. Ko sva se sprehajala ob vodi, sva ugotovila, da se v vodi precej dogaja. Ustavila sva se in nekaj časa opazovala in ugotovila, da so to lososi, ki plavajo proti toku iz morja v reko in ob tem skačejo iz vode. Poleg tega so vmes plavali še tjulni, ki so poskušali uloviti losose, ki so skakali iz vode. Precej pestra večerna animacija v kampu 🙂
14. dan: Ljusne – Stockholm – Nyköping – Norrköping – Linköping – Jönköping – Vaggeryd (592 km)
Plan za štirinajsti dan je bil priti čim bližje mestu Malmö. Ponovno sva se priključila na glavno cesto in se peljala mimo znanega mesta Uppsala in po obvoznici obvozila Stockholm, vendar za ustavljanje v večjih mestih nisva imela časa. Za ogled takih velikih mest je namreč potrebno več časa, zato sva si ogled švedskega glavnega mesta pustila za prihodnjič. Na obvoznici okoli mesta sva prvič na celi poti naletela na zastoj. Odvijala so se dela na cesti, poleg tega pa je bila še ura za prometno konico. Na srečo nismo dolgo časa stali na mestu, ampak smo se po polžje premikali naprej. Nad avtocesto je bilo veliko elektronskih tabel, na katerih so bila opozorila in informacije o zastoju ter omejitve, prilagojene trenutni situaciji.
Midva sva pot nadaljevala po cesti E4, ki je po Stockholmu zavila proti zahodu in se peljala skozi številna mesta na končnico -ping. Od prestonice naprej se je pričela pokrajina spreminjati. Vedno manj je bilo gozdov in vedno več je bilo njiv, jezerc in mestec. Vožnja je bila zato malce bolj zanimiva, vendar sva še vedno vozila po glavni cesti, ki se je občasno spremenila v avtocesto, zato je bila vožnja še vedno precej monotona. Še najbolj prijeten del poti je bilo nekaj 10 kilometrov, ki sva jih prevozila ob jezeru Vättern, tik prej krajem Jönköping.
Za ta večer sva se odločila, da bova že v naprej pogledala po katalogu švedskih kampov, ki sva ga dobila prejšnji večer in poklicala v par kampov ter si kar preko telefona poskusila rezervirati prenočišče. Ocenila sva, do kje se lahko do večera pripeljeva in pogledala nekaj cenovno ugodnih kampov v bližini. Prvi kamp, ki sva ga poklicala je imel na voljo le še velike (in drage) hiške, v drugem pa so imeli na voljo še eno hiško za naju. Ker sva vedela, da nama ne bo uspelo priti do kampa v času, ko je odprta recepcija, sva se dogovorila, da nama pusti ključ v nabiralniku z vsemi potrebnimi navodili.
Zvečer, ko sva prispela v kamp, sva na recepciji v nabiralniku našla kuverto s ključi, kartico za dostop do stranišč in kopalnic ter navodila. Ker sva bila še vedno precej severno, je bil večer še svetel in lahko sva se sprehodila po kampu. Kamp je bil lociran ob jezeru, na res lepi lokaciji. Ljudje so se tudi zvečer še kopali in sprehajali ob njem. Kar žal nama je bilo, da nimava na voljo kakega dneva več, ker bi z veseljem en sproščujoč dan preživela ob tem lepem jezeru in v prijetnem kampu.
15. dan: Vaggeryd – Malmö – Copenhagen – Rodby – Puttgarden – Seekamp (504 km)
Zjutraj sva z malo težkim srcem spakirala in se odpravila naprej proti jugu. Do mesta Helsingborg sva se vozila po enakih cestah kot prejšnje dni. Še vedno sva vztrajala na cesti E4, ki naju je spremljala vse od meje s Finsko. V Helsingborgu sva se odcepila na cesto E6, ki naju je pripeljala do kraja Malmö. Na jugu se je poznalo, da je bilo več prometa, vendar še vedno ni bilo hude gneče. Švedsko z Dansko povezuje most Øresund, ki poteka od mesta Malmo do Kobenhavna.
Za prečkanje mostu je potrebno plačati mostnino, ki znaša 26€ za motor in 48€ za avtomobil. Most je dolg skoraj osem kilometrov, sledijo pa mu še štrije kilometri vožnje skozi podmorski tunel, da končno dosežemo dansko stran. Most je res ogromen, med vožnjo po njem pa sva opazila velike skupine veternih elektraren, ki so v morju med obema državama.
Po prihodu na Dansko sva obvozila južni del Kobenhavna (kjer se je spet nabralo precej avtomobilov in smo vozili v precej počasni koloni), nato pa sva se takoj odcepila proti jugu. Izbrala sva namreč pot, ki vključuje trajekt iz Danske v Nemčijo in si s tem prihranila kar nekaj kilometrov. Tako sva se peljala po Danskem podeželju, kjer so se levo in desno razprostirala polja, vsake toliko časa pa sva se peljala tudi skozi kakšno mestece.
Ko sva se v enem od mestec ustavila, da bi tankala pred vkrcanjem na trajekt, sva naletela na neprijetno presenečenje. Bencinska postaja je bila samopostrežna in avtomat ni prijel nobene od najinih kartic, midva pa sva bila brez danskih kron. Tako se je začel lov za banko oziroma vsaj bankomatom. Po kar nekaj časa iskanja po ulicah (vse banke so bile namreč zaprte), sva končno le našla bankomat, dvignila nekaj gotovine in se vrnila na bencinsko črpalko, kjer sva lahko normalno tankala. Ustavila sva se še v trgovini, kupila nekaj za pod zob in nekaj tipičnih danskih stvari za domov ter se odpeljala proti trajektu.
Pristanišče za trajekt je bilo precej veliko. Šele ob prihodu na trajekt sva videla, da trajekt sprejme v svoje podpalubje tudi vlak! Tako da trajekti na tej relaciji med Dansko in Nemčijo prevažajo tudi vlake. Kupila sva karte (okoli 50€ za oba in motor) in v vrsti počakala na naslednji trajekt. Vožnja je trajala okoli 45 minut, morje je bilo mirno in proti večeru sva prispela v Nemčijo. Peljala sva se nekaj kilometrov proti jugu in kraju Lübeck. Ob cesti sva opazila tablo za kamp in se odločila, da ji kar slediva. Pred tem sva že malo raziskala možnosti prenočišč v Nemčiji in ugotovila, da hišk, kot so v Skandinaviji tu ni, B&B-ji pa so bili precej dragi. Zato sva se že v naprej odločila, da bova ta večer šotorila.
Sledila sva torej tablam in prispela v ogromen kamp – Seekamp ob Baltskem morju. Na recepciji ni bilo nikogar več, zato sva si kar izbrala prostor in si postavila šotor in se odločila, da se bova na recepciji pomenila naslednje jutro. Tako sva si postavila šotor, poiskala kopalnice in stranišča, se umila in si skuhala torteline, ki sva jih kupila na Danskem. Po večerji sva se še sprehodila po kampu, opazovala zajčke, ki so tekali po kampu (kamp je bil sicer ob vodi, sicer pa sredi polja) in uživala v krasnem sončnem zahodu. V kampu je bilo nekaj šotorov in neskončno morje prikolic – večina jih je zgledala, kot da so celo leto tam, saj so nekatere imele kar urejene vrtove okoli prikolic.
16. dan: Seekamp Hamburg – Hanover – Frankfurt – Darmstadt (649 km)
Zjutraj sva vstala, pospravila šotor, spakirala in nato čakala, da se je odprla recepcija. Ko se je prikazal gospod, sva plačala okoli 30 evrov in se odpravila naprej. Za ta dan naju je čakala vožnja preko polovice Nemčije, saj sva imela dogovorjeno prenočišče pri prijateljih v Darmstadtu. Vedela sva, da to pomeni dobrih 600 km vožnje po avtocestah, zato se tega dneva nisva preveč veselila. Začelo se je dobro, prvič se je zagužvalo šele pri Hamburgu. Nemške avtoceste so res široke in s številnimi pasovi. Zelo pogosta so bila tudi dela na cesti, kar seveda ni pomagalo pri že tako ali tako povečanem prometu.
Opazila sva, da je promet kar gladko tekel, zagužvalo se je pri vsakem delu na cesti, zožitvi in predvsem okoli vsakega večjega mesta, ne glede na uro. Ko sva se ustavljala na počivališčih, sva pogosto opažala plakate, ki so opozarjali na nevarnost prometnih nesreč. Po teh avtocestah namreč vozi ogromno tovornjakov, zato opozarjajo na to, da je potrebno paziti, da te tovornjak vedno vidi. Opozorila so bila opremljena s precej grafičnimi fotografijami prometnih nesreč in statistikami prometnih nesreč in žrtev.
Malo kasneje pa se je promet resnično zgostil in naletela sva na pravi promeni zamašek. Za premik 20 kilometrov sva potrebovala skoraj dve uri, preden je promet končno ponovno stekel. Na srečo ni bilo preveč vroče, temperatura je bila ravno pravšnja in čisto rahlo je rosilo, tako da ni bilo hudega. Vsake toliko časa se je še zagužvalo, vendar je bilo proti večeru občutno bolje. Pozno zvečer sva končno prispela v Darmstadt, kjer sva se namestila pri prijateljih in začela načrtovati pot za naslednji, zadnji dan. Niso naju čakale dobre novice, saj so povsod opozarjali, da bo naslednji dan izredna gneča na cestah in da bodo zastoji po praktično celi Nemčiji. Težava je bila v tem, da so se v številnih regijah ravno te dni začele šolske počitnice in so se številni Nemci odločili odpotovati proti morju. Odločila sva se, da se bova na pot odpravila zgodaj zjutraj in poskusila priti čim dlje čim prej.
17. dan: Darmstadt Stuttgart – Munich – Salzburg – Villach – Jesenice – Ljubljana – Branik (887 km)
Zjutraj sva vstala zelo zgodaj in se po hitrem zajtrku takoj poslovila od prijateljev in odpravila na pot proti domu. Pot se je začela dobro, prvih 200 kilometrov sva uspešno prevozila, z le manjšimi zastoji. Nato pa sva obtičala v dolgem zastoju, ki se ni nikamor premikal. Takoj, ko sva prilezla do prvega izvoza sva se odcepila od avtoceste, nastavila GPS, da se je izogibal avtocestam in nadaljevala vožnjo po lokalnih cestah.
Na začetku je bila tudi tam velika gneča, ko pa sva se oddaljila od zastoja na avtocesti, se je tudi promet zredčil. Vedela sva, da bova tako potovala počasneje, a se bova vsaj premikala. Čas prihoda na cilj bo tako verjetno približno enak, le da se bova na lokalnih cestah dejansko premikala, videla kaj Nemčije in ne bova zgubljala živcev s speljevanjem in ustavljanjem vsake tri metre.
Tako sva se peljala po bolj ali manj isti poti, kot pelje avtocesta, le da sva se vozila po lokalnih cesticah. Pogosto sva opazila, da naju je GPS peljal po nepotrebnih bližnjicah, ki so nama nato pobrale več časa, kot če bi se samo držala glavne ceste. Malo sva tako spremljala table in ga nisva čisto vsakič ubogala. 🙂 Vmes sva si lahko ogledala še mesteca in vasice, skozi katere sva se peljala, pokrajina pa je bila bolj ali manj enaka kot je pri nas, recimo na Gorenjskem. Vmes sva se večkrat ponovno približala avtocesti, a sva vsakič ugotovila, da avtomobili na avtocesti še vedno stojijo.
Počasi sva se pripeljala do Munchen-a, kjer sva se nato usmerila proti Salzburgu. Vozila sva se mimo polj koruze, pšenice, hmelja, pašnikov itd. Vreme se je počasi začelo kisati, nad nama so se začeli zbirati črni oblaki, dokler se ni nad nama utrgal oblak. Pred nalivom sva se zatekla v hiško na avtobusni postaji, kjer sva počakala nekaj minut, da je šlo najhujše mimo. Nato sva se odpeljala naprej, proti Salzburgu. Nekje na pol poti med Munchen-om in Salzburgom, sva se ponovno priključila na avtocesto. Ura je bila že okoli osme zvečer, zato so se ceste že precej spraznile.
Do Salburga sva se tako pripeljala brez težav, kljub temu, da je običajno odsek med Salzburgom in Munchen-om eden najbolj zabasanih. Na meji z Avstrijo sva kupila 10-dnevno vinjeto za motor (okoli 5€) in nadaljevala pot po avstrijskih avtocestah. Tudi tu se je gneča že razkadila in v miru sva se peljala proti Beljaku. Tik pred Beljakom sva potrebovala še bencinsko postajo, ki sva jo nekaj časa neuspešno iskala po lokalnih cestah (na obvoznici sva narobe zavila in sva se zato morala odcepiti od avtoceste), preden sva se ponovno priključila na avtocesto.
Iz Beljaka se domov običajno odpraviva preko Trbiža v Italiji in nato preko Predela, Bovca in Kanala domov. Glede na to, da je bila ura že zelo pozna, sva se odločila, da se bova domov raje odpeljala po avtocesti – torej preko Ljubljani. Tako sva se odpravila proti predoru Karavanke, kjer je cestnina za motor 7,20 €. Na Jesenicah sva končno tankala in se odpeljala proti Ljubljani. Domov sva vsa utrujena prispela okoli enih zjutraj.
Skupaj sva tako prevozila 8.495 km, v kar niso všteti trajekti in avtovlak. Vsega skupaj je pot obsegala približno 10.000 kilometrov. Na potovanju sva resnično uživala, najbolj se nama je s svojo čudovito pokrajino v srce usedla Norveška. Res naju je pozitivno presenetila in všeč nama je bila vožnja po celotni Norveški, od najjužnejše točke pa vse do Nordkappa. Zanimivo je bilo, ker se je pokrajina spreminjala, v spodnjem delu so glavna znamenitost fjordi, na severu pa imata polarna pokrajina in polnočno sonce svoj, poseben čar.
Všeč nama je bila tudi Finska, s svojimi jezeri in Božičkom. Še najbolj naju je razočarala Švedska, saj sva je, kljub temu da sva jo prevozila od severa do juga, videla zelo malo. Ko sva sicer zapeljala z glavne ceste in se ustavila pri morju ali pri jezerih, je bila tudi Švedska čudovita. Za premagovanje večjih razdalj pa ni preveč zanimiva. Danske nisva imela časa podrobneje spoznati, a kar sva jo videla, nama je bila s svojimi simpatičnimi vasicami všeč. Nemške avtoceste nama niso ostale v najlepšem spominu, Nemško podeželje pa je simpatično, a precej podobno našemu. Najbolj zanmive so vasice in mesta, saj imajo drugačne hiške kot mi.
Vsekakor si še kdaj želiva na sever, predvsem bi si želela ponovno raziskati Norveško in se mogoče vrniti nazaj preko Finske, namesto preko Švedske. Na pot se bova odpravila, ko bova imela na voljo več časa, saj je bilo najinih 17 dni ravno za las dovolj, da sva prevozila to razdaljo. Naslednjič si bova zagotovila vsaj nekaj dni več časa, da bova lahko kje na enem mestu vsaj dve noči, resnično užila naravo, si ogledala Preikestolen, kakšno prestolnico itd. Toplo priporočava tudi avtovlak, ki nama je vsaj v eno stran prihranil mukotrpno vožnjo po nemških avtocestah. Naslednjič si ga bova verjetno privoščila kar v obe smeri, saj sva prihranila tudi na času in utrujenosti.
Če torej razmišljate o potovanju na Nordkapp, vam ga vsekakor priporočava, če pa želite prejeti še kakšne dodatne informacije, sva vam z veseljem na voljo za vsa vprašanja. 🙂
