Škotska in Irska sta znani po svoji slikoviti pokrajini, zato sva si ju tudi midva želela ogledati. In najboljši način za ogled in stik s pokrajino je seveda vožnja z motorjem… Edina slaba plat tega je seveda britansko in irsko vreme, kateremu si na motorju pač bolj izpostavljen. Tega sva se zavedala že v naprej in se s tem že doma sprijaznila, se nanj pripravila in tako z dežjem nisva imela težav.
Pot sva si splanirala tako, da sva se do Otoka pripeljala preko Avstrije, Nemčije, Luksemburga, Belgije in Francije. Rokavski preliv sva se namenila prečkati s trajektom iz Calais-a v Dover, čakali pa so naju še trajekti med Veliko Britanijo in Irsko, ter ponovno trajekt iz Dover-ja v Calais. Natančnejšo pot lahko vidite na zemljevidu na koncu prispevka. Ker je bila pot dolga, bo tudi tokratni potopis razdeljen v dva del. V prvem delu bova opisala pot do Velike Britanije in Škotsko, v drugem delu pa Irsko in pot domov čez Francijo in Švico.
Kart za trajekt nisva kupila v naprej, sva si pa v naprej uredila prenočišča. Imela sva srečo, ker poznava kar nekaj ljudi v Veliki Britaniji, pri katerih sva lahko prespala. Ostala prenočišča sva si poiskala in rezervirala preko portalov Booking.com, AirBnB in HotelF1. To se je izkazalo za pametno odločitev, saj nama je prihranilo večerno iskanje prenočišča, prav tako pa sva jih dobila po precej nižji ceni. Razmišljala sva tudi o kampiranju, a se zanj nato zaradi vremena nisva odločila.
1. dan: Branik – Ljubljana – Jesenice – Beljak – Salzburg – Munchen – Darmstadt (942 km)
Spakirala sva kovčke (tokrat je bilo lažje kot za Nordkapp, ker nisva s sabo nosila šotora, spalnih vreč in podlog) in se v četrtek ob petih zjutraj odpravila na pot. Cilj prvega dne je bil priti do Darmstadt-a v Nemčiji, kjer sva imela dogovorjeno prenočišče pri prijateljih. Za ta dan je bila predvidena najdaljša pot v celem potovanju – več kot 900 km. Ker sva morala razdaljo premagati v enem dnevu, sva se večino dneva vozila po avtocestah.
Od doma sva se tako po avtocesti odpravila proti Ljubljani, nato proti Jesenicam in skozi Karavanški tunel v Avstrijo. Na Jesenicah sva kupila vinjeto za Avstrijo – 10-dnevna vinjeta za motor stane 5 evrov, cestnina za predor Karavanke pa znaša 7 evrov. Pot sva nadaljevala po avstrijskih avtocestah proti Salzburgu. Postajališča ob avtocestah so lepo urejena, večina jih ima klopce in urejena stranišča. Pri Salzburgu sva prečkala mejo in se vozila naprej proti Munchen-u. Običajno je največ gneče na cesti ravno na tem odseku in tudi tokrat se je promet zgostil, vendar hujših zastojev ni bilo.
Vozila sva se naprej po avtocesti proti Stuttgart-u, kjer pa se je promet že precej gostil, nato pa sva naletela na konkreten zastoj – na 30 stopinjah smo se premikali po en meter na minuto, nikjer ni bilo sence in v opremi je bilo seveda presneto vroče. Končno sva prilezla do postajališča, kjer sva se ustavila, ohladila in napila vode. Odločila sva se, da se bova poskusila prebiti do prvega izvoza in pot nadaljevala po regionalnih cestah. Na srečo sva bila od končnega cilja oddaljena samo še dobrih 200 km. Po nekaj kilometrih sva le prišla do izvoza in pot nadaljevala po regionalnih cestah. Na cilj sva tako prispela okoli osmih, 3 ure kasneje, kot če zastoja ne bi bilo in bi pot nadaljevala po avtocesti.
2. dan: Darmstadt – Luxembourg city – Mons – Givet – Calais (623 km)
Drugi dan sva se po zajtrku odpravila proti Luksemurgu. Nemška pokrajina je tu precej ravninska oziroma malo gričevnata, veliko je vetrnih elektrarn, proti meji z Luksemburgom pa so se pričele pojavljati tudi trte. Temperature so bile še vedno visoke, precej nad 30 stopinj. Mejo med Nemčijo in Luksemburgom sva prečkala preko mosta. Prva stvar, ki sva jo opazila, je bila urejenost mest in precejšnje število res lepih, urejenih in velikih hiš. Ti prizori so naju spremljali celo pot proti glavnemu mestu – Luksemburg. Žal pa se je v predmestju zagužvalo in nastali so zastoji. Pred nama je bilo še kar nekaj kilometrov do cilja, tako da sva žal morala pustiti ogled centra mesta za naslednje potovanje in se odpravila naprej, proti meji z Belgijo, še pred tem pa sva natankala, saj imajo v Luksemburgu precej poceni bencin.
Mesto sva obvozila po obvoznici, ki je bila polna Belgijcev in Nizozemcev, ki so se odpravljali na morje in se tako na srečo vozili v nasprotno smer. Kljub temu je tudi v našo stran občasno prišlo do zastojev, zato je pot potekala precej počasi. Takoj ko je bilo mogoče sva se vrnila na regionalne ceste, se peljala skozi še nekaj majhnih mestec in vasic in prišla do meje z Belgijo. Pokrajina je tudi tu še vedno precej ravninska, z nekaj manjšimi hribčki. Ceste so bile urejene, a naju je GPS peljal po nekih zelo stranskih, vaških poteh, ki pa niso bile več tako urejene. Ugotovila sva, da se premikava prepočasi in se ponovno vključila na avtocesto, po kateri sva se peljala do prvega zastoja. Tudi belgijske avtoceste so bile zelo okupirane, in sicer v obe smeri. Nisva čisto vedela, kaj se nama bolj splača – počasna vožnja skozi vasice ali hitra vožnja po avtocesti in čakanje v zastojih. Na koncu sva se odločila za kombinacijo obojega in sva se vozila malo po avtocestah in malo po regionalnih cestah.
Pozno popoldne sva prispela do meje s Francijo, ki sva jo prečkala kar po avtocesti. Kot bi odrezal, se je gneča razredčila in po francoskih avtocestah skoraj ni bilo avtomobilov. Ko sva se vozila od mesta Lille proti morju, sva lahko občudovala sončni zahod nad morjem. Nato se je pooblačilo in na hitro naju je ulovilo še malo dežja,a ni bilo hudega. Okoli devetih zvečer sva prispela v Calais, kjer sva imela rezervirano sobo v hotelu F1. V zadnjem času so opremili vse hotele F1 z avtomatom za 24-urni check-in, ki nama je prišel zelo prav, saj je bila recepcija že zaprta.
3. dan: Calais – Dover – Canterbury – Maidstone – Claygate (204 km)
Zjutraj sva na recepciji prosila za pomoč pri iskanju pristanišča, od koder vozi trajekt do VB in receptor nama je dal mali zemljevidek. Pot je sicer zelo enostavna, potrebno je samo izbrati pravi izvoz z avtoceste in cesta te pripelje direktno do trajekta, ne morete zgrešiti, saj se cesta tam konča. Odpravila sva se do recepcije, kjer sva kupila karte za prvi naslednji trajekt. Cena na licu mesta je bila precej dražja od tiste preko spleta (okoli 70 evrov), zato sva se odločila, da bova vse naslednje trajekte vnaprej rezervirala preko spleta.
Trajekt bi moral odpeljati čez dobre pol ure, zato sva se odpeljala skozi check-in in carino ter se odpravila v vrsto. Šele pri check-inu so nama povedali, da imajo vsi trajekti večurne zamude in da bo potrebno malo potrpežljivosti. Čez nekaj ur smo se nato končno vkrcali na trajekt. Motorje so spustili naprej, na trajektu imajo zanje določeno mesto, kjer se jih s pasovi pripne, da se med plovbo ne morejo premikati. Midva sva se premaknila v zgornja nadstropja, kjer je na voljo več barov, restavracij, trgovin ipd. Vožnja traja približno dve uri.
Seveda sva razmišljala o tem, da bo treba ob pristanku voziti po levi strani in kako nama bo šlo to od rok – predvsem Alenu, seveda, jaz pa sem bila zadolžena za opominjanje, če slučajno zaide na napačen pas. 🙂 Ko sva zapeljala s trajekta s tem ni bilo težav, saj iz pristanišča vodi dvopasovnica, ki se nato direktno priključi na hitro cesto. Po hitri cesti sva se peljala proti kraju Canterbury, kjer sva se odcepila od avtoceste in nadaljevala pot po regionalnih cestah. Tu sva se soočila s prvimi krožnimi in običajnimi križišči, tankanjem bencina, pešci, kolesarji ipd. Peljala sva se skozi večje mesto Maidstone in pot nadaljevala proti Londonu.
Jaz se že od trajekta naprej nisem dobro počutila, a sem mislila, da je to mogoče le posledica vožnje s trajektom. Malo se mi je zdelo nenavadno, ker do sedaj s tem nikoli nisem imela težav, a sem vseeno predvidevala da je to to in da bom kmalu bolje. Zgodaj popoldne sva končno prispela v Claygate – majhno mestece južno od Londona, kjer sva imela urejeno prenočišče pri prijateljih. Tam sva razpakirala, se preoblekla in se namenila proti Londonu. Na žalost se je meni na vlaku stanje poslabšalo in sva se morala obrniti in vrniti nazaj v hišo, kjer sva preživela popoldne in večer v postelji.
4. dan: Claygate (0 km)
Ponoči je virus zagrabil še Alena, tako da sva tudi celo (sončno in toplo!) nedeljo preživela v sobi, da ne bi okužila prijateljev in njihovih otrok. Odpovedala sva prenočišče za tisto noč v Newcastle-u (tudi tam sva bila zmenjena pri prijateljih, tako da z odpovedjo nisva imela stroškov). Na srečo je šlo za enodnevni virus, tako da sem bila jaz v nedeljo že dobra in sva predvidevala, da bo v ponedeljek tudi Alen v redu in bova pot lahko nadaljevala proti Škotski.
5. dan: Claygate – London – Doncaster – York – Newcastle upon Tyne – Edinburgh (678 km)
Ker sva en cel dan izgubila v Claygate-u, sva morala pohiteti in nadoknaditi izgubljen dan ter priti do Edinburgh-a. Da bi nama to uspelo, sva se morala spet posluževati hitrih in avtocest. Kljub temu, da sva štartala ob osmih zjutraj, ko se Angleži odpravljajo v službo za ob devetih in da sva prevozila tri četrt londonske obvoznice M25, nisva naletela na noben zastoj. Prometa je bilo na štiripasovnici ogromno in se je občasno upočasnil, vendar nismo nikoli stali na cesti, vedno je promet v par minutah normalno stekel naprej.
Proti severu sva se odpravila po cesti A1 in se ukvarjala predvsem s tem, da bova pravočasno prispela na cilj in se tako nisva preveč ustavljala. Enkrat vmes sva zavila z avtoceste na regionalno, ker so naju table na avtocesti opozarjale, da je par izvozov naprej zaradi prometne nesreče zastoj. Celoten sistem opozarjanja in signalizacije na avtocestah imajo res dobro urejen. Vsi izvozi so oštevilčeni in zelo pogoste so elektronske table z opozorili. Na zastoj so opozarjali že 10 izvozov prej in točno napisali med katerima izvozoma je zastoj. To nama je bilo v veliko pomoč pri izogibanju zastojem.
V Newcastle-u sva zavila na regionalno cesto ob Severnem morju in se po njej vozila do Edinburgh-a. Vreme je bilo čez dan prijetno, sicer oblačno, a suho. Tu, na meji s Škotsko pa se je vlaga precej povečala, temperature so se občutno znižale in občutek sva imela, kot da se voziva skozi meglice. Želela sva si ogledati grad Alnwick, ki je bil navdih za Bradavičarko v knjigah Harry Potter, uporabili pa so ga tudi za snemanje v filmih (avtorica J. K. Rowling je doma iz Edinburgh-a, ki je od tu oddaljen le nekaj deset kilometrov). V vsej tej megli nikakor nisva uspela najti tabel, ki bi označevale kje grad je, kljub temu da sva se vozila v njegovi neposredni bližini. Tako da sva ga dodala na seznam stvari, ki si jih morava ogledati naslednjič 🙂
Proti večeru sva prispela v Edinburgh – to je bilo prvo večje mesto, skozi katerega sva se peljala. Namenoma sva poiskala prenočišče v predmestju, kjer je bilo bolj varno pustiti motor, pa tudi vožnja je bila lažja, ker sva se izognila centru mesta. Prenočišče sva si rezervirala preko portala Airbnb in najina gostiteljica je bila mlada in simpatična Poljakinja, ki študira pravo v Edinburghu.
6. dan: Edinburgh – Perth – Braemar – Inverness – Roybridge (379 km)
Prvi dan na Škotskem sva se zbudila v oblačno in rahlo deževno jutro. Cilj za ta dan je, da si ogledava škotsko višavje in Loch Ness. Ogled Edinburgha sva si pustila za naslednjič, ker naju v takem vremenu ni preveč mikal in se odpravila proti severu. Po dolgem mostu sva prečkala fjord, ob katerem leži Edinburgh in se odpeljala proti kraju Perth. Vozila sva se po majhnih lokalnih cestah, skozi vasice in lepo, zeleno pokrajino. Oblekla sva si dežno opremo, ker je občasno pršil dež. Vožnja je bila, kljub nizkim temperaturam (okoli 15 stopinj) in občasnemu pršenju prijetna.
Ko sva prišla do višavja, se je tudi vreme izboljšalo, in zeleni hribi in grički so še bolj zažareli. Na travnikih so se pasle krave in ovce, v hribih sva opazila celo jate jelenov. Uživala sva v razgledih in počasni vožnji s pogostimi postanki za fotografiranje. Vreme se je cel dan spreminjalo in popoldne se je spet pooblačilo. V nekaterih delih višavja sva se dvignila tako visoko, da sva se vozila celo mimo smučišč, kjer Škoti pozimi uživajo na snegu. V višavju sva se peljala tudi mimo nekaj gradov, kot je grad Braemar in kraljičine škotske rezidence Balmoral. Težava, s katero sva se soočala celo pot je, da se vse znamenitosti zaprejo ob 17h, kar pomeni, da moraš biti tam okoli treh, štirih. Po 17h si znamenitosti lahko ogleduješ samo od zunaj. Tako sva si midva Balmoral ogledala samo o zunaj in se peljala naprej skozi višavje, proti Inverness-u.
Inverness je bila najbolj severna točka najina tokratne poti (za primerjavo – to je na približno enaki višini kot Gothenburg na Švedskem). V mestu samem ni veliko za videti, leži pa nad enim najbolj znanih jezer na svetu – Loch Ness. V Invernessu sva zavila proti jugu in se peljala ob celotni dolžini Loch Ness-a. Nessie se je skrivala, prav tako sta bila že zaprta center za obiskovalce in grad Urquhart, ki leži tik ob jezeru in od koder je eden najlepših razgledov nad jezerom. Vseeno sva se odpeljala do parkirišča gradu, kjer sva (z malo iznajdljivosti ;)) vseeno dobila lep pogled na razvaline gradu in jezero. Peljala sva se ob še dveh, manjših jezerih Loch Oich in Loch Lochy in zvečer prispela v kraj Roybridge, kjer sva imela rezervirano prenočišče (preko Booking.com). Imeli so tudi pub, tako da je Alen prišel na svoj račun in spil malo škotskega piva. 🙂
7. dan: Roybridge – Fort William – Tyndrum – Glasgow – Ayr – Stranraer (320 km)
Tudi to jutro naju je pričakalo hladno in oblačno, a suho vreme. Zbudila sva se pod vznožjem najvišje Škotske gore – Ben Nevis. Pri receptorki sva se pozanimala o destilarnah viskija in ogled katere priporoča. Napotili so nas v bližnji kraj Fort William, v katerem je destilerija Ben Nevis. Destilerijo sva si ogledala, kljub temu da je bil del zaprt za ogled, tako da dejansko same destilacije nismo mogli videti, ker so v tistih prostorih ravno menjali streho. Vseeno sva videla zabaven filmček, del proizvodnje in si lahko ogledala trgovino z nekaterimi dragimi viskiji. In naučila sva se, da je najpomembnejša sestavina vrhunskega viskija čista in neoporečna izvirska voda (ki je pri njih seveda ne manjka).
Nato sva si želela ogledati še Oban, ki je ljubko obmorsko letovišče z areno nad mestom, a je bila cesta do tja zaprta in predviden (pre)dolg obvoz. Zato sva načrt spremenila in se odpravila proti kraju Tyndrum, kjer sva se zopet peljala čez škotsko višavje. Tokrat sva imela precej bolj škotsko vreme – večino časa je pršil dež. Na postajališču je bil ob strani tudi gospod v kiltu, ki je igral na dude. Seveda sva se tam ustavila, malo poslušala igranje na dude, poslikala in na parkirišču zagledala še avto z ljubljansko registracijo. Izkazalo se je, da gre za angleško – slovenski par na izletu po Škotski.
Odpeljala sva se naprej proti jugu, proti Glasgowu, ki sva ga obvozila in nadaljevala pot proti jugozahodni obali Škotske. Vozila sva se skozi mesteca, številna krožna križišča in občudovala pogled na morje ter občasne otočke. Nekje ob poti sva se ustavila ob ruševinah gradu in edino vozilo poleg najinega motorja na parkirišču je bil kombi, z idrijsko registracijo. Gospod in gospa sta bila zelo vesela, da sta srečala Slovenca in sta nama hitro skuhala kavo, malo smo poklepetali, nato pa sva se odpeljala do kraja Stranraer, kjer sva imela rezervirano prenočišče.
Iz sosednjega kraja naju je zjutraj čakal trajekt do Irske, problem je bil samo, ker še vedno nisva uspela kupiti kart. Natakar/receptor v najinem prenočišču je predlagal, da to storiva iz računalnika njegove šefice, a se je to izkazalo za nemogoče, ker je računalnik delal tako počasi, da je eno internetno stran odpiral pet minut, in še to ne vseh… Tako da sva na koncu karte kupila kar v pub-u, nad katerim sva spala. Tam so imeli brezžično omrežje in sva karte uspela kupiti preko telefona, stale pa so okoli 80 evrov. Ker nisva vedela, kdaj bova naslednjič spet dobila dobro brezžično omrežje, sva rezervirala še trajekt z Irske v Veliko Britanijo (približno ista cena). Po dobri večerji (fish & chips, seveda) sva se odpravila na sprehod po mestecu in v trgovini nakupila nekaj hrane za drugi dan za na trajekt.
