Ker je Slovenija tako majhna in midva živiva ob meji z Italijo, so pogosti izleti, ko se v enem dnevu peljeva skozi Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Tokrat sva naredila krožno pot z začetkom v Novi Gorici, skozi Venzone, preko prelaza Nassfeld v Avstrijo, kjer sva se peljala skozi Hermagor proti Beljaku, čez Korensko sedlo in Vršič do Trente in nazaj domov.
Pot se je torej začela v Novi Gorici, kjer sva takoj prečkala mejo v Gorico (Gorizia) in nadaljevala mimo Palmanove proti Vidmu (Udine). Vidmu se vedno poskusiva izogniti, kar nama včasih uspe, včasih pa se na kakšnem križišču zmotiva in se potem peljeva skozi center mesta. Udinam sledi kos poti, ki ni preveč prijeten, ker se praktično voziš skozi industrijsko cono, ki je razvlečena na kar nekaj kilometrih in tako ne moreš uživati v razgledih in naravi ali lepih mestecih. No, čez nekaj kilometrov se situacija izboljša in zopet se začnejo pojavljati lepa mesteca, kot je na primer Gemona.
Midva se običajno ustaviva v mestecu Pušja vas (Venzone), ki je znano predvsem po svojem obzidju in sivki. Pred vsakim vhodom skozi mestno obzidje je manjše parkirišče, kjer pustiva motor in se peš odpraviva skozi mestece. Mestece malo spominja na naš Piran, saj imajo njegove ozke kamnite uličice podoben čar. Venzone sicer ni obmorsko mesto, vendar je sprehod po njem prav tako zanimiv. V mestu je tudi muzej o močnem potresu, ki je mesto leta 1976 skoraj v celoti porušil. Mesto so nato na srečo obnovili in do leta 1990 je bilo v celoti obnovljeno. Danes je v njem kar nekaj majhnih trgovinic, ki prodajajo spominke in predvsem raznovrstne izdelke iz sivke. Dvakrat na leto imajo tudi organizirane dogodke na temo sivke – enega poleti, ko je žetev sivke, drugega pa decembra, v obliki božičnega sejma.
Po postanku sva pot nadaljevala proti severu, skozi mestece Kluže (Chiusaforte) in Tablja (Pontebba), kjer sva se odcepila od glavne ceste proti Trbižu (Tarvisio) in se vozila naprej proti severu, proti meji z Avstrijo. Cesta se precej zoža in precej strmo vzpenja, ob vznožju hriba je tudi zapornica, s katero ob slabih vremenskih razmerah cesto zaprejo. Cestica je lepa in pelje skozi gozd, kjer sva ob cesti naletela še na zaplate snega (bil je mesec maj).
Ko sva se vzpenjala više je bilo snega vedno več, proti vrhu je bilo še vse skoraj vse prekrito s snežno odejo. Temu primerna je bila tudi temperatura zraka, ki se je spustila pod 10 stopinj celizja. Na vrhu hriba se na 1.530 metrih nadmorske višine nahaja znano smučišče Mokrine (Nassfeld). Trenutno ni bilo v obratovanju, ker je bila smučarska sezona že mimo in sva si lahko v miru ogledala okolico. S smučišča sva se tako spustila v dolino, na avstrijsko stran hriba, kjer sva se peljala skozi kraj Mokrine (Nassfeld) in nadaljevala skozi Šmohor (Hermagor) proti Beljaku (Villach). Cesta je lepa, pelje po avstrijskem podeželju, mimo zelenih travnikov in skozi lepe podalpske vasi.
Pred Beljakom sva zavila proti meji s Slovenijo, se povzpela na Korensko sedlo in prečkala mejo s Slovenijo. Spustila sva se do Kranjske gore, se peljala mimo jezera Jasna in se povzpela čez Vršič na primorsko stran, kjer sva se spustila do Trente. V Trenti sva se na kratko ustavila in uživala v lepih razgledih na naše Alpe, nato pa sva se po soški cesti odpravila proti domu.
Taka pot je primerna za enodnevni izlet, skupaj je pot nanesla dobrih 350 kilometrov. Vzpon na Mokrine (Nassfeld) je bil zanimiv, prav tako pa toplo priporočava tudi postanek v Pušji vasi (Venzone).
