Blizu slovensko-italijanske meje, nedaleč od vasi Čenta (Tarcento) si lahko ogledamo vojaško utrdbo na Monte Bernadia – Lonza. Ta je bila sestavi del obrambnega sistema v 1. svetovni vojni. Zgrajena je bila leta 1910 na 844 m nadmorske višine.
O utrdbi in samem kraju sem že večkrat slišal in bral. Največ sem o njej slišal v februarju, ko organizirajo zimsko moto srečanje na tem hribu, se pa srečanja do sedaj še nisem udeležil.
Ko sem se leta 2017 izgubljal po Italiji in raziskoval nove kraje, sem se spomnil na to utrdbo. S telefonom sem malce raziskal kje sem in kje se utrdba nahaja. Bil sem dokaj blizu in ker nisem imel druge ideje kam, sem se odločil, da se zapeljem do tja. V GPS sem na približno vnesel lokacijo. Na poti sem se več krat ustavil, ker nisem bil prepričan, da sem na pravi poti. Nikjer ni bilo nobene table ali oznake, oziroma vsaj jaz je nisem zasledil, krajev pa nisem poznal. Čez čas se je pot začela strmo vzpenjati, pa tudi zožila se je tako, da je bilo minimalno prostora za avto in motor. Prispel sem do vasi Čenta in nadaljeval vzpon po ozki cesti do Sedilisua. Tu se pot razcepi na nekaj ozkih cest, ki gredo vsaka v svojo smer in cerkveni zvonik. Sanjalo se mi ni, po kateri moram. Tabla na zidu označuje samo “Madone de Pas” oziroma “Via Useunt”. Kot sem ugotovil, je to tudi pravilna smer in sledil sem tabli na zidu. Nekaj časa sem vozil naprej po vedno ožji cesti. Na poti je še par hiš, potem pa se začne gozd. Cesta, ki je v resnici bolj potka, je v slabem stanju. Polna je lukenj in slabega asfalta. Po približno 5 km sem končno prispel na vrh.
Na vrhu se je odprla velika ploščad, pred sabo sem zagledal utrdbo, levo veliko stopnišče, na vrhu pa spomenik. Podobno kot ostale sorodne objekte so tudi to utrdbo oktobra 1917 razorožili, zato v bistvu ni bila soudeležena v dogodkih iz prve svetovne vojne. Vendar pa je vredna obiska, saj je zelo dobro ohranjena, poleg tega pa nudi čudovit razgled na furlansko nižino in na vrhove Julijskih Predalp. Možen je ogled tudi notranjosti trdnjave, vendar kakšnega urnika, možnosti ogleda nisem zasledil.
Do sedaj sem bil pri utrdbi trikrat, vendar je bila trdnjava vedno zaprta. Tudi ljudi je zelo malo, v vseh obiskih do sedaj sem srečal vsega skupaj mogoče deset ljudi.
Po dveh ogledih sem se vedno vrnil nazaj po isti poti do Čenta. Pri zadnjem ogledu pa sem videl, da sta iz druge poti prišla dva avtomobila, dol po poti pa sta se spustila dva kolesarja. Malo sem pobrskal in videl, da je pot dejansko krožna. Odločil sem se za spust po drugi poti in ugotovil, da je ta cesta v malce boljšem stanju. Sicer sem bil tam pozno jeseni in je bila cesta polna listja in pravo drsališče. Po približno. 3 km vožnje kot po “jajcih” pridem v vasico Zaiama. To je vasica na hribu, spodaj pa dolina in pogled, ki se razprostira na okoliške gore. Iz te smeri sem na odcepu opazil tablo “Monte Bernadia”.
Po Italiji je tako, da me GPS iz istega kraja navadno vodi vedno po drugačnih poteh, ker poti nimam nikoli natančno načrtovane, se GPS sam odloča kje bo peljal. Je bolj zanimivo, hkrati pa je res, da me občasno vodi po kakšnih poteh, kjer bi se še peš skoraj polomil. Važno je, da me vedno pripelje domov, ker po teh krajih sem vedno izgubljen.
Utrdba se mi zdi zelo zanimiva destinacija za ogled, še bolje bi bilo, če bi bil dejansko mogoč ogled notranjosti trdnjave. Priporočam, da se na vrh odpravite iz smeri Zaiama, saj je tu cesta v boljše stanju. Srečno pot!
